V tujini najbolj poznan slovenski dirigent se je rodil leta 1932 v Kanalu ob Soči, kjer je bil že pri enajstih letih zborovodja in organist. Pozneje so ga "zvlekli" na glasbeno šolo v Ljubljano, kjer je dokončal tudi Akademijo za glasbo. Kariero je Nanut začel kot stalni dirigent dubrovniškega mestnega orkestra, nadaljeval pa kot vodilni dirigent orkestra Slovenske filharmonije in profesor dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Dirigiral je več kot 200 tujim orkestrom, domače simfonike pa je popeljal po vsem svetu. V obdobju med letoma 1981 in 1998 je bil šef dirigent Simfonikov RTV Slovenija, s katerimi je posnel več kot 30 zgoščenk. Poleg vseh dejavnosti v povezavi z glasbo je v življenju našel čas tudi za druge stvari. V pogovoru za MMC nam je med drugim zaupal, da je bil eden izmed soustanoviteljev in igralec čisto prve ekipe uspešnega domačega odbojkarskega kluba Salonit Anhovo.
Zdi se, da veliko ljudi ne razume najbolje vloge in poklica dirigenta. Pravijo, da slikar naslika sliko, igralka posname film, glasbenik igra glasbilo, dirigent pa ...
... nekaj maha. (Smeh.)
Torej se še vedno srečujete s takšnimi predstavami o svojem delu? Kako ljudem "po domače" razložite vlogo dirigenta?
Obrazložiti delo dirigenta niti ni tako enostavno. Nekateri mislijo, da je to lahko delo, povezujejo ga tudi z dirigentsko palčko – čeprav na primer sam zaradi težav z roko ne dirigiram več s palčko. Enostavno povedano, dirigenti smo v službi skladatelja. Skladateljevo idejo skušamo čim bolj precizno prenesti na poslušalce. Dirigent orkestra ima vaje, na katerih svoje ideje razloži glasbenikom. Vsak glasbenik ima tudi svoje poglede na dotično skladbo, dirigent pa mora vse te različne ideje združiti v eno in predstaviti poslušalcem. Nekaj magičnega je v tem, kako skladbo doživi posamezen poslušalec. Včasih kdo poreče, da je vse napisano, dinamika in ritem sta zapisana ... A kje se dirigenti potem tako razlikujejo pri interpretaciji? Prav v tisti sredini, ki omogoča dirigentu, da izrazi svoja čustva, stališča in poglede na skladbo ter jih prenese na poslušalce.
Ni vse v palčki
Omenili ste dirigentsko palčko, ki je v zavesti ljudi "obvezna oprema" pri vašem poklicu. Toda dirigenti nekoč niso vedno uporabljali palčke, tudi vi je ne uporabljate več.
V Franciji se je nekoč zgodilo, da je dirigent z veliko palico udarjal takt ob tla, se udaril v prst na nogi in pozneje od tega umrl. (To se je zgodilo skladatelju in dirigentu Jean-Baptistu Lullyju leta 1687, na povzročeni rani se je razvila gangrena, ki je povzročila njegovo smrt, op. a.).
Sam nisem opazil razlike, ko sem opustil palčko. Ko je dirigent profesionalno povezan s profesionalnimi izvajalci, dirigira z očmi. Oči so zelo pomembne, gre za nekakšen duhovni stik – a tukaj že zahajamo v druge sfere. Res pa je, da tudi preprosti poslušalci zaznajo, ali je dirigent pravi ali ne.
Dirigirali ste več kot 200 tujim orkestrom. Je tudi pri orkestrih iz različnih držav opaziti razlike v temperamentu in karakterju, kot denimo pri ljudski glasbi različnih narodov?
Absolutno. Čeprav tega nekateri ne tolmačijo vedno pravilno. Če pride orkester ali dirigent iz slovanske države, pričakujejo, da bo pravi za izvedbo Čajkovskega ali Šostakoviča, če je iz Nemčije, pa recimo za Beethovna ali Bacha. Danes je po svetu že tako razširjena glasbena kultura, da takih razlik ni. Razlike pa so v načinu izvajanja pri orkestrih – čuti se, ali je to dunajska ali berlinska filharmonija. Razlika med našimi orkestri in orkestri v pomembnih mestih na Zahodu je tudi v kakovosti inštrumentov. Tudi če bi igrali enako dobro, pri nas še vedno nimamo enako kakovostnih inštrumentov, kar se pozna. Pozna se tudi, kje so bili šolani glasbeniki, v različnih državah imajo različne tehnike igranja določenih inštrumentov.
Kaj pa zunaj Evrope?
Zadnje čase veliko gostujem na Japonskem. Japonci imajo radi glasbo, a so pozneje prišli do naše zahodne glasbe in kulture. Tam glasbo gojijo množično. Neki ruski solist mi je pripovedoval, da so pred kratkim na Japonskem sestavili orkester iz sto violončelov. Tudi ta množičnost pripelje do tega, da imajo odlične glasbenike. Nekdo mi je pokazal film, kjer naenkrat igra tisoče mladih violinistov na japonskem stadionu. Pokazalo je celo, kako se je neki mali deček, pet ali šest let, od doživetja samega in čustev kar v hlače polulal. (Smeh.) Pomembno je, da se čim več ljudi uči na glasbenih šolah, iz tega pa, kdor želi, nadaljuje v profesionalno igranje. Včasih je bilo v Sloveniji in Jugoslaviji veliko glasbenikov Čehov, veliko italijanskih violinistov, zdaj pa v Evropi igra veliko Korejcev in Japoncev, tudi v našem orkestru.

"To je metal, to je pop, klasika pa jih ne zanima"
Že pri enajstih letih ste postali zborovodja in organist v tragičnih medvojnih okoliščinah ...
Pri nas na Primorskem so glasbeniki izhajali iz cerkvenih vrst, moj oče je bil organist. Ko so Italijani očeta kot zavednega Slovenca zaprli v taborišče – hvala bogu se je vrnil od tam – sem postal organist. Takrat sem dobil nekaj glasbenih lekcij pri profesorju v stari Gorici, pozneje pa so me iz glasbene šole v Šempetru pri Gorici zvlekli na srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. A imel sem tudi druge želje. V svojem rojstnem kraju Kanal ob Soči sem s prijatelji organiziral tudi odbojkarsko društvo – ta ekipa, Salonit Anhovo, obstaja še danes in so bili tudi prvaki Slovenije. Bolj drugi kot sam pa so me prepričali, da sem študiral dirigiranje v Ljubljani in že v času študija so me kot asistenta in korepetitorja sprejeli v Slovensko filharmonijo, kjer sem deloval do konca študija. V tem času sem ustanovil tudi zbor študentov s Primorskega, akademski pevski zbor Vinka Vodopivca. Tudi z njimi smo bili uspešni, saj smo leta 1958 dosegli prvo mesto na mednarodnem festivalu zborov v Italiji.
Nekoč mi je neki dirigent potožil, da ne razume glasbe, ki se vrti po radiu, da mu ni jasno, kako lahko kdo uživa v teh preprostih strukturah in ponavljajočih se delih. Kako vi gledate na pop, rock in preostale priljubljene moderne glasbene žanre?
Te glasbe poslušam malo, ker nimam veliko časa. V mladosti sem izvajal tudi zabavno glasbo, kot študentje smo imeli majhne ansamble in podobno. Zdi pa se mi napačno vzgajati mladino tako, da se odločajo na način: "to je moderno, to je za nas, to je metal, to je pop", klasika pa jih ne zanima. Treba je biti pameten in imeti voljo spoznati tudi kaj novega. Če vidim, da so pri zabavni glasbi kakšne skladne plehke, jih seveda ne bom občudoval, prav tako me pri resni glasbi motijo mnoge stvari, če niso dognane.
Sprašujem vas tudi zato, ker ste bili med letoma 1981 in 1998 šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Simfoniki RTV so v zadnjih letih sodelovali tudi z rockskupinama Siddharta in Dan D. Kaj vi menite o takšnih povezovanjih?
Različnost nas vedno bogati, tudi glasbeniki. Ampak moje mišljenje je, da je sodelovanje resnih simfoničnih glasbenikov s takimi ansambli v profesionalnem smislu izguba časa. Pri takih projektih je simfonikom veliko lažje, igrajo dolge note, ustvarjajo atmosfero in podobno. To jim je takrat zanimivo. Zakaj pa ne - od časa do časa. Ko sem jaz vodil orkester na RTV, sem rekel, naj delajo vse te druge glasbe, tudi snemanja za filme ali kar koli, zunaj naših delovnih obveznosti, saj imamo sami dovolj dela. Takrat smo tudi začeli sodelovati s tujino in snemati CD-je, ker v Jugoslaviji takrat niso snemali v digitalni tehniki. Tej naši CD-ji so bili po vsem svetu – ko sem gostoval v ZDA, sem se vozil v avtomobilu in po radiu slišal posnetke našega orkestra. Kot orkester smo veliko naredili za našo glasbeno kulturo in tudi gostovali v mnogih mestih.

Lepi spomini na Carnegie Hall
Za svoje delo ste dobili že celo vrsto nagrad, zdaj tudi Prešernovo nagrado. Katera od dosedanjih nagrad vam pomeni največ?
Teh nagrad je veliko. Kar se profesije tiče, je zelo pomembna nagrada zlata lira, najvišja nagrada Združenja jugoslovanskih umetnikov. Zame je bila zelo pomembna tudi, sploh ker je bila prvič podeljena, nagrada časopisa Slobodna Dalmacija za izvedbo Mozartovega Rekviema na festivalu v Dubrovniku.
Velik del vaše kariere – in nagrad - je povezan s Hrvaško.
Seveda, saj sem bil dolga leta v Dubrovniku. Dobil sem tudi nagrado mesta Dubrovnika, pa nagrado zagrebških umetnikov. Zdaj živim v Opatiji, pravim, da sem gost soproge. (Smeh.) Tudi pozneje, ko sem prišel v Ljubljano, sem večkrat gostoval v Dubrovniku in tja vodil naše orkestre. Hodili smo tudi v druga hrvaška mesta in po vsej Jugoslaviji. Gre za tako število orkestrov, da jih težko omenim. Še zdaj pa večkrat letno dirigiram v operi na Reki, kjer sem pomagal tudi pri ustanovitvi filharmonije.

Gostovali ste v mnogih najbolj znanih koncertnih dvoranah po svetu. Katera vas je osebno posebej navdušila?
Ni nujno, da je bilo najboljše vzdušje ravno v najbolj znanih dvoranah. Najzanimivejše zame je bilo gostovanje v znameniti newyorški dvorani Carnegie Hall. Tudi za Američane je nastop tam velika čast. Za nastop smo dobili v New York Timesu izjemne kritike. Vzdušje pa je odvisno tudi od občinstva, kako in koliko je vzgojeno. Naš organizator v New Yorku mi je rekel: "Anton, poglej, kako ste dobri! To občinstvo je že starejše in težko dviga roke, pa so vseeno na koncu tako ploskali!" (Smeh.)