Raperski kolektiv Wu Tang Clan je namreč za svoj singel The Heart Gently Weeps uporabil nekam znan refren - v pesem so vpletli vsakemu ljubiteljev Beatlov prepozanvno klasiko Georga Harrisona z Belega albuma, While My Guitar Gently Weeps. Zdaj kitarski solo (zanj gre zahvala Johnu Fruscianteju iz Red Hot Chili Peppers) seveda spremlja značilna raperska poplava besed in neposvečenim nerazumljivega urbanega besedišča. Spremljevalni vokal odpoje nihče drug kot Georgeov sin Dhani Harrison.

In to še ni vse. Tudi Ja Rule je medtem raperski publiki malce razširil obzorje: v pesmi Judas o ljubezni, sovraštvu, ljubosumju in izdaji rapa na melodijo (ne, ne pesmi Hey, Jude) Eleanor Rigby.

Kaj je tokrat drugače?
Kdo bi si mislil, da bodo Beatli 40 let po tem, ko so za vedno spremenili pokrajino poprocka, v 21. stoletje stopili s pomočjo hiphopa in rapa - in z dovoljenjem svojih založnikov. Čeprav je seveda v preteklosti nastalo že nešteto priredb pesmi Yesterday, Imagine in tako dalje, pa je proces "interpolacije" za glasbeno zapuščino Beatlov nekaj novega. Interpolacija v glasbi pomeni, da izvajalec uporabi melodijo že obstoječe pesmi, a tako, da jo na novo posname (če samo uporabi že obstoječ odlomek, temu rečemo samplanje).

Izvirni posnetki Beatlov zaekrat ostajajo "pod ključem" - založba Sony/ATV, ki ima v lasti pravice za vse razen peščico pesmi Beatlov, vse pogosteje dopušča le, da (priznani) izvajalci najbolj prepoznavne odlomke klasik Beatlov posnamejo po svoje in jih "reciklirajo" v novih pesmih.

Prvi primeri te prakse prihajajo iz sveta rapa: poleg zgoraj omenjenih primerov je tu še Common, ki je za pesem Forever Begins uporabil pesem She's Leaving Home, in pa Jay-Z, ki si je od Beatlov sposodil I Will (za pesem Encore).

McCartney in Yoko pa nič
Direktor Sony/ATV-ja Martin Bandier pravi, da v interpolacijo veliko raje privoli za pesmi, ki še niso bile velikokrat prirejene, da pa vedno upošteva nov kontekst in sporočilo, ki ga raper dodaja skladbi. Da večno občutljivo vprašanje avtorskih pravic za Beatle le ni povsem nedolžno, dokazuje tudi to, da Sonyjevega ravnanja noče komentirati niti Paul McCartney niti direktorja Appla in založbe EMI. (Znano je namreč, da so se Beatli v samomorilsko veličastnem podvigu pravicam za svoje pesmi odpovedali že daljnega leta 1969, ko še niti razpadli niso). Sonyju pred dajanjem pesmi na razpolago sicer ni treba dobiti privolitve Lennonove vdove Yoko Ono, Bandier pa pravi, da čuti "moralno obvezo", da se o teh zadevah vsakič sproti pogovori z njo.

Kot je znano, je imel avtorske pravice pred Sonyjem kakih deset let v rokah Michael Jackson, ki v "razprodajo" legendarne četverice nikakor ni privolil. Ko so pri Niku leta 1987 za reklamno kampanjo uporabili izvirni posnetek pesmi Revolution, so si na vrat nakopali večmilijonsko tožbo. Še zdaj ni nobenega primera oglasa, v katerem bi pesem Beatlov uporabili "samo" za podlago.

Ana Jurc