Iggy Pop je pustil neizbrisen pečat na popkulturi 20. stoletja. V svoji dolgoletni karieri si je, navsezadnje tudi zaradi svojih eksplozivnih "izpadov" na odru, prislužil nazive, kot sta "boter punka" in "rešitelj rocka". V Hali Tivoli bo nastopil 29. septembra.

James Newell Osterberg, ki ga med odraščanjem ni pritegnil samo rokenrol, ampak tudi "neglasbeni", mehanski zvoki, ki so odmevali iz montažnih oddelkov avtomobilskih tovarn v Detroidu, z vlogo bobnarja (v svojem prvem bendu, The Iguanas) ni bil dolgo zadovoljen: videl se je v skupini s prvobitnim, s seksualnostjo nabitim, agresivnim in repetitivnim zvokom. "Rekrutiral" je starega znanca, kitarista Rona Ashetona, njegovega brata Scotta in basista Dava Alexandra - in Psychedelic Stooges so bili rojeni. Eksperimentirali so z vsem, od praznih sodov do cevi in podobnih predmetov ter kmalu postali detroitska znamenitost.

In rojen je bil punk
Okrog leta 1967 so "psihedeličnost" iz imena odvrgli, James pa je pokopal svoje pravo ime in rodil se je Iggy Pop. V tem "liku" je odkril novo svobodo in se na odru začel spreminjati v nekakšnega poblaznelega derviša. Njihova prva albuma, The Stooges iz leta 1969 in leto pozneje še Fun House, ob izidu nista podirala kakih prodajnih rekordov, a sta sčasoma postala klasiki in danes veljata za temeljni kamen in začetek punkrocka.

Že leta 1971 jih je založba (Electra) zaradi nezanimanja javnosti in njihove hitro rastoče navezanosti na trde droge dala na čevelj, kar je kmalu zatem pomenilo tudi razpad skupine. Tu je na prizorišče stopil njihov oboževalec, "glasbeni kameleon" osebno: David Bowie je poiskal Popa in takrat ravno sveže "čistega" pevca prepričal, da se je vredno vrniti na oder. Ta je nato rekrutiral kitarista Jamesa Williamsona, se preselil v Anglijo in se sčasoma spet "našel" tudi z bratoma Asheton.

Zaton
Pod Bowiejevo producentsko taktirko je izšel brutalno eksplozivni album Raw Power (1973), (Pop si je zamislil "zvočno tako močen album, da bi te fizično zabolelo, ko bi prihrumel iz zvočnikov"). Komercialni uspeh je tudi tokrat izostal in do leta 1974 so bili The Stooges s Popom na čelu zopet temeljito zadrogirani. Pred popolnim zatonom so skupino še drugič, tokrat dokončno razpustili. Po krajši epizodi brezdomstva na ulicah Hollywooda se je Pop prostovoljno izročil nevropsihiatričnemu inštitutu v New Yorku.

"Ziggy" in Iggy
Med zdravljenjem ga je obiskal stari prijatelj: Bowie, čigar kariera je bila še vedno v polnem razmahu. Iggyju je ponudil "službo" predskupine na svoji turneji Station to Station. Razumela sta se tako dobro, da sta nato celo nekaj časa skupaj živela v nekakšni komuni v Berlinu. Bowie je tedaj sodeloval pri pisanju dveh Iggyjevih mojstrovin, The Idiot in Lust For Life. Iggy Pop je Bowieju vrnil uslugo na enem najboljših Davidovih izdelkov, plošči Let's Dance, na katero je ta uvrstil Iggyjevo pesem China Girl, ki je tako oba spravila na vrhove svetovnih lestvic.

Žanrsko eksperimentiranje
Pop je zakrmaril v novo smer: album New Values (1979) je bil prvi v celi vrsti neskladnih poskusov, da bi "zajahal" novi val (new wave): Soldier (1980), Party (1981) in Zombie Birdhouse (1982). Leta 1982 je izdal še avtobiografijo, I Need More, nato pa počasi spet zdrsnil na stara pota odvisnosti. Zopet se je moral za daljši čas umakniti iz javnosti; vrnil se je šele 1986, z Blah Blah Blah (producent je bil tudi tokrat Bowie). Album Instinct (1988) je bil izlet v hard rock/heaymetalske vode, vse do leta 1990 pa je moral čakati na svoj prvi album z zlato naklado v Ameriki. To je bil seveda Brick by Brick, presenetljiva uspešnica pa je bil poskočni duet s Kate Pierson (B-52), Candy.

Začetek 90. let je bil za Popa zmagoslaven: iz Seattla je pricurljal cel kup njihovih "učencev" (Nirvana, Mudhoney, Soundgarden ...), obenem pa je več "mainstream" glasbenikov prirejalo njegove pesmi, na primer Slayer, Duran Duran, Guns N' Roses, R.E.M. in Tom Jones. Iggy sam se je glasbeno poskušal približati zvoku The Stooges (z albumom Naughty Little Doggie, 1996), a je naletel na relativno mlačen odziv javnosti. V tem času je nastopil tudi v več filmih (Cry-Baby, Dead Man, The Crow II, leta 2004 pa še v Jarmuschevi Kavi in cigaretah); pri filmu Velvet Goldmine (1998) sicer ni sodeloval, navajamo pa ga zato, ker naj bi zgodbo navdihnila nenavadna dvojica Pop-Bowie.

Vstajenje
Ko je proti koncu devetdesetih že vsak drugi bend navajal The Stooges kot svoj vzor, se je tudi Iggy začel ozirati nazaj na svojo zapuščino: izšla je še ena knjiga, pa digitalno "popravljeni" Raw Power ter leta 2001 še en zelo udaren album, Beat Em Up. leta 2003 je Pop končno izpolnil obljubo, ki jo je dal že v devetdesetih: The Stooges so se znova zbrali. Kratka turneja je bila čisti uspeh. Od leta 2005 smo bogatejši za antologijo A Million in Prizes ter za album Where the Faces Shine.

Karte kmalu v prodaji
V Sloveniji je Iggy Pop do zdaj v Ljubljani nastopil dvakrat, leta 1994 pa tudi na izolskem stadionu. Predprodaja vstopnic za tokratni koncert se bo začela v ponedeljek, 11. avgusta.

Ana Jurc