Gostitelja Vita Mavrič in Jure Ivanušič sta spretno krmarila med brezčasnimi melodijami velikega skladatelja, ki je s svojimi deli v slovenski glasbeni pokrajini pustil neizbrisen pečat. Koncerti ob skladateljevem visokem jubileju ne bi mogli imeti lepše uverture: polna Gallusova dvorana je prisluhnila Robežnikovim mojstrovinam, ki jih je izvedla pisana paleta glasbenikov.

Prvi so se na vrtljivem odru 14. festivala La Vie en Rose pred občinstvo dobesedno privrteli člani skupine Manouche, ki so odprli vrata v Robežnikov glasbeni svet z Vrtiljakom. "So pesmi, ki si jih preprosto želiš zapeti, in so pesmi, ki jih ne smeš zapeti brez dovoljenja avtorja," je v uvodu dejala idejna vodja festival Vita Mavrič, preden je zapela presunljivo Človek, ki ga ni, ki jo je v izvirniku pela ena izmed velikih dam slovenske popevke Majda Sepe.

V iskrivem dialogu sta se gostitelja sprehodila skozi ključne postaje ustvarjanja melodij, pri katerih je Robežnik sodeloval s tekstopisci Elzo Budau, Dušanom Velkaverhom, Gregorjem Strnišo, Brankom Šömnom, Milanom Jesihom, Tomažem Šalamunom ter številnimi pevci in interpreti.

Ko pride džez ...
Gal Gjurin na kontrabasu in Vid Jamnik na vibrafonu sta predstavila Majo z biseri, Jadranka Juras pa je zapela Uspavanko za dnevno rabo, za katero je besedilo napisal Edvard Kocbek. "Življenje je kot džez: najboljše je takrat, ko improviziraš," je velikega Georgea Gershwina citiral Ivanušič. Robežnik je s svojimi sodelavci vnesel prvine džeza v slovensko glasbo in tako oral glasbene mejnike - tudi z uglasbitvijo poezije Tomaža Šalamuna, njegovo JA so predstavile Azra Alibegić in njene The Girls. Novo ime na slovenskem nebu šansona je Laura Zafred, je napovedala Mavričeva, ki se je odrsko prepričljivo predstavila z Malim plakatom, še enim šansonom, ki ga je nekoč pela Majda Sepe.

Izjemno plodno leto 1972
Leta 1972, ko je Slovenska popevka praznovala 10. rojstni dan, je bilo v glasbenem smislu še prav posebej plodno, saj so takrat nastale skorajda ponarodele popevke, kot so Med iskrenimi ljudmi, Hej, hej, Ljubljančanke in Pegasto dekle. Slednje je na včerajšnjem glasbenem prazniku v izvedbi raperja 6pack Čukurja, ki je kot presenečenje povabil na oder Andraža Hribarja, zazvenelo v prav posebni različici.

Pri šansonu je v ospredju besedilo, pri popevki pa glasba, sta gostitelja pojasnila osnovno razliko med glasbenima zvrstema. A Robežnik je to mejo zabrisal, kajti s svojim izjemnim skladateljskim talentom je pri številnih šansonih glasbi utrl pot v ospredje, številne popevke pa so zaradi njegove tenkočutnosti postale veliko bolj slišne, kar se tiče besedil. Ena izmed takih je gotovo tudi zimzelena Mlade oči, ki jo je včeraj zapela Severa Gjurin, v izvirniku pa Ditka Haberl. "Dobrim ljudem in mladim očem verjela bi vse, prav vse," tudi več kot 40 let po nastanku ostaja ena najlepših pesmi v slovenski glasbeni zakladnici.

Novi obrazi prihajajo na plano
Namesto Mie Žnidarič, ki ji je bolezen preprečila nastop, so pesem Dnevi srečni, dnevi žalostni zapeli člani skupine Čedahuči z vokalnim gostom Andražem Gartnerjem. Gre za zasedbo, ki si šele utira pot na glasbene ravnice, kot je poudarila Mavričeva, kar je tudi eno izmed poslanstev festivala: da predstavlja nove obraze.

Tomi Meglič pa je obraz, ki gotovo ni nov, je pa kameleonski vedno znova. Tudi tokrat je bil, saj je suvereno odpel enega največjih evergrinov Lastovko. Ob zadnjih taktih se mu je na odru pridružila tudi Elda Viler, ki je pesem pela v izvirniku.

Stoječe ovacije
Retrospektivni vrtiljak Jureta Robežnika ter letošnji praznik slovenske glasbe in poezije je sklenil čarobni Orion v izvedbi Nuške Drašček. Ko je na koncu na oder stopil Jure Robežnik, besede niso bile potrebne, stoječe ovacije polne Gallusove dvorane so najočitnejša zahvala mojstru za njegove melodije. "Čez tisoč let, ko naju več ne bo, na nebu Orion sijal bo še, poljubi me, za tisoč dolgih let, ko tu mlad par se bo poljubil spet.”

Ju