Njegov oče je veliki Clint Eastwood (tudi sam ljubitelj in izvajalec džeza), Eastwood mlajši pa je s sinočnjim koncertom v Cankarjevem domu dokazal, da ga senca slavnega očeta prav nič ne teži.
Kyle Eastwood se je v primerno intimnem vzdušju Kluba CD-jas predstavil s četverico spremljevalnega skupine, Andrewom McCormackom za klavirjem, trobentačem Graemom Flowersom, saksofonistom Graemom Blevinsom in Martyjem Kainom za bobni. Skupaj so sestavljali uigrano, sproščeno in harmonično zasedbo, ki je občinstvu postregla večinoma z repertoarjem z zadnjega albuma, Metropolitan. Ta je ugledal luč sveta lani, posnet pa je bil v Parizu, česar ne skrivajo tudi frankofilski naslovi skladb kot Samba de Paris in Rue Perdue.
Stara šola s primesmi modernega
Eastwoodov džez se več kot očitno naslanja na klasično džezovsko tradicijo Milesa Davisa (navsezadnje je Metropolitan nastal prav v koprodukciji s sinom tega glasbenega velikana, Erinom Davisom) - čutiti je tudi vplive drugih dveh predstavnikov "stare šole" džeza, Counta Basieja in Duka Ellingtona.
Omenjeni vplivi dajo glasbi Eastwooda mlajšega določeno mero spevnosti, melodičnosti, takojšnjega stika z občinstvom in starega šarma, ki nas popelje v zadimljene džezovske lokale 40. let prejšnjega stoletja. Gre za čuten, senzualen, retrodžez, ki si ga zlahka predstavljamo kot soundtrack klasičnih hollywoodskih filmov iz zlate dobe.
Vpliv Eastwooda starejšega
Tu vpliv očeta Clinta nikakor ni zanemarljiv. Ta je namreč kot veliki ljubitelj džeza sinu od malih nog vrtel Davisa, Ellingtona in Basieja, družina pa je že desetletja redni gost slovitega Monterey Jazz Festivala, le streljaj stran od njihovega domačega Carmela (kjer je bil Eastwood starejši nekaj let celo župan).
Clint je Kylu okus za klasične filme in klasični džez položil že v zibko. Naveza oče-sin je šla celo tako daleč, da je Eastwood starejši sinu zaupal celo glasbeno podlago za množico svojih filmov: Skrivnostno reko, Gran Torino (nominacija za zlati globus za najboljšo izvirno pesem), Pisma iz Iwo Jime, Punčka za milijon dolarjev, Invictus, Changeling in Zastave naših očetov.
Med slabi dve uri trajajočim koncertom je Eastwood predstavil le enega izmed svojih izletov v filmske vode, in sicer naslovno skladbo iz Pisma iz Iwo Jime, otožno, zamolklo in doživeto minimalistično interpretacijo basa in klavirja.
Širok razpon in všečen nastop
Kljub zgoraj povedanemu je Eastwood daleč stran od vpetosti v neke okove tradicije - klasične džezovske melodije se pri njem prepletajo s postmodernimi elektronskimi variacijami in udarnostjo bobnov, ki skoraj bolj pritiče eksperimentalnemu džezu, a ostaja v mejah tistega, kar džez laiki označujejo za "poslušljiv" džez. Skratka, rezultat je izjemno všečen nastop širokih dimenzij, ki se raztezajo od senzualne melodike do igrivosti trobil, od izvirnosti godalnega dela do skladb skoraj epskih razsežnosti.
Eastwood navidez lahkotno preklaplja med vsem tem asortimentom - 42-letnik z mladostno razigranostjo in črno opravo v kombinaciji z rdečimi 'allstarkami' ter od očeta podedovanim šarmom zrelega glasbenika. Njegov raskav šarmantni glas je med posameznimi izvedbami služil kot odličen vokalni dodatek akustični džezovski sekciji, ko je brez dolgih govoranc predstavljal prihajajoče izvedbe.
Poudarek na zadnjem albumu
Koncert je uvedel naslovni komad z aktualnega albuma Metropolitan, ki mu je sledila še Rue Perdue. Sledil je Marakech z albuma Paris Blue, čutna džezovska ekstravaganca s temačnejšim uvodnim delom. Hot Box je bil udarnejši, z večjim poudarkom na bobnih, Samba de Paris (prav tako iz Metropolitana) pa še ena s pridihom klasike.
Sledila sta Cosmo (s Paris Blueja) in še neposneta Andalucia, strastna, čutna džezepopeja. Petčlanska zasedba je postregla še z eno novejšo pesmijo, Song For You, preden je večer sklenila z Big Noise, nekakšnemu homagu 40. letom (na albumu Paris Blue pri tej pesmi za žvižganje poskrbi Clint Eastwood).
Dva bisa in "See You Next Time". Le upamo lahko. Sinočnji koncert je bil namreč eno lepših glasbenih doživetij leta.