Prijatelji, glasbeniki, pesniki in ljubitelji glasbe so se sinoči v ljubljanskem prostoru urbane kulture Kino Šiška poklonili delu in liku kantavtorja, ki kljub smrti, 10. februarja letos, v duhu še močno živi. Živi v glasbi.
Del svojega opusa je na svojem zadnjem večjem koncertu predstavil prav v Kinu Šiška. 34 nastopajočih in zbrano občinstvo v razprodani veliki dvorani je skozi pesmi in recitacije ustvarilo vzdušje, ki bi se v zapisani besedi še najbolje približalo odlomku iz romana Milana Dekleve Pimlico, v katerem je pisatelj lik svojega glavnega junaka Matjaža ustvaril po podobi Pengova.
V romanu se je Matjaž pripravljal na koncert v Mladinskem teatru. Pred nastopom je bil nezbran, misli so mu bežale in razmišljal je o svoji vlogi kantavtorja, ali kakor je rekel sam sebi - kanta od avtorja. Ironično se je začel spraševati, zakaj ga ljudje poslušajo in gledajo, saj je neresničen.
Podobno kot je razmišljal fiktivni lik v Deklevovem romanu, so to veličino duha, odtujenega od telesa, doživeli zbrani v Kinu Šiška, ko so podoživljali njegovo bogato zapuščino skozi celo variacijo interpretacij: od govorjene besede do skupinskega prepevanja.
"Glasba se giblje, besede se gibajo samo v času. Tako se je gibal tudi Tomaž in tudi mi se gibamo zdaj samo v času," je dejal v svojem nagovoru Peter Andrej. Večer obujanja Pengovove zapuščine je sicer pripadel njegovim besedam, ki jih je recitiral idejni vodja koncerta Hommage Pengov, Jani Kovačič. "Daj, pomisli, koliko ljudi se je ljubilo, da si zdaj ti," so se po Kinu Šiška razširile besede iz skladbe Pomisli.
Vprašanje, kaj se je bolj dotaknilo obiskovalcev, recitacije ali ljudje, ki so te pesmi recitirali. Njegov veliki prijatelj Dekleva je oral ledino s prebiranjem pesmi Oče in Vrnitev - pesmi, ki je posvečena vsem nam. Boris A. Novak je samemu dogodku, ki ga je snemala Televizija Slovenija, dodal še bolj osebno noto.
"Po nekem naključju sem bil z njim zadnjo uro, ko je odhajal, 10. februarja zvečer na Golniku. Okoli je bil žledolom. Sestre so rekle, da ni pri zavesti, bil pa sem prepričan, da vse dobro sliši. Božal sem ga in mu govoril o lepih časih, ki smo jih doživeli skupaj, od Šumija (legendarni lokal nasproti Drame op. a.) naprej, na koncertih skupine Salamander. Govoril sem mu imena prijateljev, nekajkrat se je vrnil, potem ko je nehal dihati. Ni bil zadnji izdih, ampak je bil zadnji vdih. Približno čez 30 minut sem odprl okno in v skladu s staro ljudsko navado rekel Tomažu: 'Lepa duša, pojdi domov.' Ampak duša je ostala tam. To sem razločno čutil, ker je ta plemenita blaga duša Tomaža Pengova še nekoga čakala. Bitje, ki mu je pomenilo največ na svetu. In to bitje je tudi čutilo in je prišlo," je pred svojo interpretacijo Pengova s pesmijo Ostani lepa - za katero pravi, da v njej vidi zgodbo kantavtorjeve duše - delil z občinstvom Boris A. Novak.
Prevladovala je beseda, medtem ko so zvoki kitare in klavirja z ekspresivnimi vložki dopolnjevali moč lirike, kakršno je zapustil Pengov. Njegovo glasbeno zapuščino je s skladbo V nasmehu nekega dneva začel obujati Boštjan Narat - sam na kitari. Zvok kitare je občasno nadomeščal zvok klavirja. Ena izmed najbolj pričakovanih interpretacij Pengova je bila obuditev Danaje, ki so jo lahko zbrani po poslušanju avdiozapisa s plošče Na cesti Polone Kasal slišali še v živo. Le da je tokrat za glasbeno podlago skrbela Polona Janežič (nepogrešljivi člen koncertov Katalene in Melodroma).
Kombinacija glasu, klavirja in Pengova je izstopala predvsem pri igri Gala Gjurina po črno-belih tipkah, ki je spremljala prodornost vokalne serenade Severe ob skladbi Bila sva vse. A to je bil večer novodobnih kantavtorjev, mož za kitaro. Tako so obiskovalci lahko med drugim prisluhnili virtuoznosti Bojana Drobeža, Draga Mlinarca, Petra Andreja, Lada Jakša, Marka Groblerja, Jerka Novaka in Igorja Leonardija na kitari.
Toda v nobenem primeru ni šlo za posnemanje, saj je vsak izmed nastopajočih v izbrano skladbo vložil del sebe: naj bo to tista pristna energija Ane Pupedan, pripovedno izražanje Ksenije Jus + 3, lahkotnost preigravanja skupine Bossa de Novo ali mladostniška inovativnost na meji s funkom skupine Hulahoop.
Zbrani so z navdušenjem pozdravili posebej za ta koncert sestavljena sodelovanja. Vlado Kreslin je z orglicami in kitaro sedel ob Novaku in Borutu Činču za klaviaturami in s Cesto naznanil začetek konca koncerta, ki se je prelomil predvsem ob energično prearanžiranem Škratu Tomu (Hulahoop) in pobudi Janija Kovačiča, da se vsa dvorana z njim prebije čez Rodovnik vina. Šlo je počasi, a Kovačič je zlomil še tako zahtevno občinstvo.
Zadnje besede so pripadle legendam na čelu z Bogdano Herman ter Novakom in Igorjem Leonardijem na kitari. Odmevala sta Drevo in Tihe so njive. "A želite, da se še vrnejo, potem je vse odvisno od vašega aplavza," je znova "podžgal" dvorano Kovačič in tako napovedal prihod vseh nastopajočih, ki so se poslovili s prepevanjem Pegama in Lambergarja.
Koncert je bil posebnega pomena, saj so na njem ustanovili sklad Tomaža Pengova, s katerim so si zadali, da uredijo zapuščino Tomaža Pengova in jo predajo NUK-u. Zbrane v dvorani so zaprosili, naj jim pošljejo kar koli o Pengovu na naslov, ki so ga imeli v t. i. koncertnemu listu. Listu, ki jih je opomnil na bogato zapuščino trubadurja, ki bi skoraj zagotovo takšen večer v času svojega življenja označil za neresničnega.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje