"Upgrejdani in pomlajeni za 20 let", kakor jih je označil Jani Novak v MMC-jevem klepetu. "Loopers" (če iščemo primerjave v skomercializiranem svetu množične filmske produkcije, ki zapolnjuje takojšnje potrebe po drugi resničnosti) - v smislu, da se poslušalec ob avdio-vizualni predstavi laibachovcev danes vpraša, ali so se končno srečali z obdobjem, pred katerim so bili zvokovno ob svojih začetkih: soočeni s prihodnostjo, v boju s preteklostjo.

A čas je v enačbi Laibach spremenljivka, ki je podrejena glasbi. Štirje mladi glasbeniki na čelu z Milanom Frasom ohranjajo tradicijo industrijskega in neoklasičnega zvoka, ki koketira s trenutnimi smernicami elektronske glasbe. Misteriozni entiteti, ki je leta gojila filozofsko sporočilnost, je padla maska v času, ko jo vsi drugi nosijo. Brez nje, z albumom Spectre, novonastalo stranko, se Laibach spopada s sedanjostjo.

Tako so sinoči stopili pred 3.400 obiskovalcev ljubljanskih Križank, kjer so sprva načrtovali konec evropskega dela Spectre, toda zaradi dobrih odzivov se bo turneja še nadaljevala v nekatera druga mesta pred jesenskim odhodom čez lužo. Pomirjajoči ritmi viž, kot je Lepa si bela Ljubljana, so krajšali čas, ko so 15 minut do devete ure (vrsta pred vhodom v Križanke se je še vila iz obeh strani nekaj minut čez osmo) svoja mesta za sintetizatorji zavzeli Luka Jamnik, Rok Lopatič in Mina Špiler ob bobnarski spremljavi Janeza Gabriča in Frasu za mikrofonom.

Manj kot teden dni od finala Evrovizije so vkorakali ob zvokih uverture Te Deum M.-A. Charpentierja, ki ga od leta 1954 uporablja evropska radiodifuzna zveza EBU za začetke prenosov.

Dva naratorja, eno sporočilo
"Europe is falling apart,"* je bilo sporočilo, s katerim so udarili preko Eurovision in z njim nakazali začetek prve polovice koncerta, v kateri so izvedli vse skladbe z novega albuma, ki je izšel marca. Spectre ni pridobil le glasbene širine, v kateri se dotika tudi "dubstepa in elektropopa", ampak je največja sprememba v naratorskih vlogah, v katerih vedno vidnejšo vlogo odigra Špilerjeva.

Čutna in nežna nasprotna polovica Frasovi neusmiljeni in hladni naraciji, ki pride do izraza predvsem v baladah, kot sta Koran in We Are Millions and Millions Are One. Glas katarze. Fras ob njej postane spremljevalni vokalist (Walk with Me) oz. izgine iz slike, ko tudi sama stopi izza "govornice" in se v skoraj hiphopovski maniri sprehodi skozi na primer Eat Liver!

Opozorilo piščalkarjev
Toda pravi začetek koncerta so naznanili šele žvižgi. Bolj kot naznanili so z Whistleblowers nase opozorili. Kot je razložil filozof Igor Pribac, Whistleblower označuje piščalkarja. "Piskati na piščalko je dajati znamenje za preplah (recimo angl. bobby) ali opozarjati (športni sodnik). Žvižganje pa je intimistična, lirična dejavnost, zato imajo manifestanti (zlasti dobro organizirani, na primer sindikalisti) piščalke poleg svarilnih barv," so pojasnili v nedavnem intervjuju za prilogo Pilot. Izmenjava le nekaj tonov je bila dovolj, da je prebudila mrzle Križanke, ki so kar srkale večglasje ob odsotnosti Frasovega glasu med skladbo, in jih spravile do poplesavanja.

"Sampliran" - v svoji nepopolni angleščini šaljiv - narator, ki je pozdravil občinstvo z besedami: "Hello Europe, hello Athens. We are so happy to be here,"** je bil do takrat že pozabljen. Z robotsko natančnostjo in vizualijami v ozadju, ki so govorile svojo zgodbo, so preko No History ter ode v slogu fikcijskih Borgov iz Zvezdnih stez in premikov Lopatiča po črno-belih tipkah v stilu Axel F iz 80. let prejšnjega stoletja, Resistance Is Futile, sprostili ozračje, kakršen je bil tudi namen koncerta, ki je bil podnaslovljen z besedami: "Naredimo to deželo spet sproščeno."

Stare uspešnice z novim elanom
Po desetminutnem odmoru in vabilu v nadzemeljsko stranko Laibach je prišel čas za nekaj čisto drugačnega. Zbor skrbno izbranih skladb iz prejšnjih obdobij, ki so jim Laibach dodali nadgrajene zvokovne dimenzije (Leben-Tod iz albuma Opus Dei v plesljivi, skoraj rejvarski izvedbi) in dramatične videoprojekcije, v katerih so prevladovali minimalistični motivi (Brat moj in Ti, ki izzivaš) "No sieg heil," se je znova oglasil s pripombo narator iz zvočnikov, ko je prišel čas za obuditev spomina na ustvarjanje skupine za filmsko glasbo (prirejena B Mashina in Under the Iron Sky iz ZF-filma oz. parodije Jekleno nebo).

Roke v zraku za konec
A še preden je Laibach spremenil klientelo v aktivne člane kolektivne zabave z dodatkom, na kateri nista izostali Tanz mit Laibach in Das Spiel is aus, so del koncerta namenili priredbam, pri katerih je izstopala industrializirano obdelana Dylanova klasika Ballad of a Thin Man in Love on the Beat Serga Gainsborougha.

Preprosto: Laibach nove generacije za nove generacije. Kot je odmevalo iz zvočnikov naratorja v polomljeni angleščini. "Bili ste fantastično občinstvo. Naj vas slišim, kako rečete: 'Ho, ho, ho.' Vsi na levi strani recite: 'Ho!' Vsi na desni strani recite 'Ho, ho!" Vsi recite: 'Ho, ho, ho.'" In so. Sledili so do konca. In si zaslužili aplavz Frasa in druščine.

Več fotoutrinkov si lahko pogledate spodaj.

*"Europe is falling apart." - Evropa razpada.
**"Hello Europe, hello Athens. We are so happy to be here." - Pozdravljena Evropa, pozdravljene Atene. Presrečni smo, da smo tu.