Sir Bob, ki mu je kraljica zaradi njegovih zaslug britanski glasbi podelila viteški red, se spominja, ni bil vedno deležen pozornosti, kakršne bi si želel. Pevec danes večinoma pozabljene skupine The Boomtown Rats še vedno meni, da so bili The Clash "us*** bend, ki se je skrival za pankersko pozo in posebej zanje dizajniranimi oblačili". Na Geldofa ni vtisa naredil niti antologijski album London Calling iz leta 1979, v katerem ni po njegovem niti trohice resnične uporniške strasti.

V senci Clashev
Pevcu se zdi neznanska krivica, da je javnost njegovo skupino (ki se je v zgodovino zapisala z uspešnico I Don't Like Mondays) spregledala na račun Clashev, ki so s konkurenco pometli s pesmimi, kot je bila Shoud I Stay Or Should I Go. Zdi se mu v nebo vpijoče očitno, da je bil clashevec Mick Jones le slaba kopija slavnejšega soimenjaka Micka Jaggerja.

Glasbeni 'brat' Tereza
Take in podobne pikre pripombe mečejo novo luč na glasbenika, ki je zaradi svojega dobrodelnega delovanja v očeh javnosti malodane obdan s svetniškim sijem. Sir Bob si namreč že desetletja prizadeva rešiti vprašanje lakote v Afriki, pred dvajsetimi leti pa je bil tudi gonilna sila projekta Live Aid. 54-letnemu pevcu, ki pravi, da je postal kar neke vrste "brat Tereza", se zdi, da je v glasbenem svetu zaradi vsega tega izgubil nekaj kredibilnosti: svoj "problem" je ponazoril z ugotovitvijo, da tudi plošče Matere Tereze verjetno ne bi nihče kupil.