Po šivih so pokale Križanke, kjer se je ob slovenskih ljubiteljih jazza in soula zbralo tudi kar nekaj Američanov, ki so tako namesto z ognjemetom končali svoj 4. julij.

V Los Angelesu rojeni sin duhovnice je zrasel z ljubeznijo do gospela in soula, z Natom Kingom Colom kot vzornikom. Še pred petimi leti je bil popolnoma neznan pevec, njegov prvenec Water (2010) in drugi poskus Be Good (2012) sta mu sicer prinesla prvo in drugo nominacijo za grammyja ter prve navdušene oboževalce, a zares je prodrl šele lani z albumom Liquid Spirit.

Ta je bil tudi dobro zastopan na sinočnjem koncertu, na katerem je Porter dokazal, zakaj ga kritiki označujejo za "briljantni novi glas jazza". Njegov nastop je suveren, vreden soulovskih velikanov, njegov topel bariton brez ene same škrbine, njegova odrska prezenca impresivna.

Jazzovski saksofon
Tako lahkotno so videti pri Porterju prehodi med posameznimi pesmimi, med melanholičnimi ljubezenskimi baladami in udarnimi družbeno angažiranimi komadi, v katerih je čutiti vplive od gospela do Motowna, od bopa in soula od Colovih klasičnih popevk in klasičnega jazza. On My Way to Harlem je prelepa oda kraju, kjer je Porter doživel svoje glasbene začetke, v njej pa Porter ob spremljavi saksofonista Yosukeja Sata poje, kako ga je "krstil zvok jazzovskega saksofona", na kar se je ljubljansko občinstvo prvič odzvalo s spontanim aplavzom.

Že Nick Cave se je zaljubil v Križanke, prostor pa je popolnoma očaral tudi Porterja, ki je že zelo kmalu dahnil: "Tu je res prelepo. Lahko ste srečni, da živite kjer koli blizu takega kraja - tu je luna, pa drevesa, pa lepi ljudje ..." Primeren uvod v romantični slavospev ljubezni No Love Dying.

Liquid Spirit je bil prvi vrhunec večera - gospelovska oda reki z refrenom, ki kar kliče po ploskanju ("Clap your hands now, Go 'head and clap your hands now ..."). Porter se ni zanašal na samoiniciativnost občinstva, ampak ga je kar pozval, naj ga skozi celotno pesem spremlja s ploski ("Tudi plešete lahko, če želite!") in entuziastična publika mu je ubogljivo ugodila.

Glasbeni genocid
Porter ima "premišljeno spontan" nastop, brez velikega pompa, močno oprt na orkester, sestavljen iz saksofona, klavirja, kontrabasa in bobnov, na katerih se je Emanuel Harrold izkazal kot drugi mož večera.

Nekje na sredini se skoraj neopazno vsi izmuznejo z odra in le-tega prepustijo Chipu Crawfordu za klavirjem, preden se počasi karizmatični Porter vrne in zada dvojni udarec najprej z Musical Genocide, v katerem Porter okrca dušenje kakovostne, raznolike glasbe s strani instantnih, generičnih štanc, pri tem pa niza reference od Marvina Gaya do Raya Charlesa, nato pa še z Work Song že pokojnega Nata Adderleyja, najbolj ekspresionističnega komada večera, pri katerem Porter angažira svoje celotno, korpulentno telo - in dušo.

Trikrat je moral Porter odpeti "zadnjo" pesem, tako vztrajna je bila križevniška publika, ki ji je Porter še pihal na dušo s pesmimi, kot je Real Good Hands, v kateri glasbenik opeva dobre stare zakonske vrednote in staršema svoje izvoljenke zagotavlja, kako je "res dober človek". Ljubljana se je prepričala predvsem, da je gospod Porter res dober glasbenik.