Z glasbeno zapuščino Friedricha Nietzscheja se je – kolikor je znano, sploh prvi pri nas – zdaj spoprijel pianist in skladatelj Sašo Vollmaier, ki bo na petkovem samostojnem koncertu v atriju ZRC-ja SAZU-ja izvedel svoje novo klavirsko delo, ki nosi naslov po Nietzschejevi skladbi Hymnus an die Freundschaft, torej Hvalnica prijateljstvu.

Gre za delo, ki ga je Nietzsche sprva v letu 1871 zasnoval kot klavirsko štiriročno skladbo, jo nato tri leta pozneje sicer v obliki nedokončanega troglasnega kanona predelal v različico za solo klavir ter nazadnje priredil še njene posamezne dele za orkester in mešani zbor pod naslovom Hymnus an das Leben oziroma Hvalnica življenju. Skladbo je zložil na besedilo pesmi Lebensgebet, ki ga je v 80. letih 19. stoletja napisala Lou von Salomé, njegova velika in nesojena ljubezen. Očitno mu je bila ta stvaritev, ki je bila ena njegovih zadnjih, še posebej pri srcu in je dejansko želel, da bi jo izvedli na njegovem pogrebu, vendar mu ta želja ni bila izpolnjena. Skladba tudi sicer ni bila v času njegovega življenja nikoli javno izvedena, k sreči pa je Nietzsche objavil partituro za zbor in orkester ter tako zagotovil njeno preživetje onkraj njegovih lastnih dni.

Leta 1844 v kraju Röcken pri Leipzigu v takratni Prusiji rojeni Friedrich Nietzsche je začel igrati klavir pri devetih letih. Že zgodaj se je zagrel za Johanna Sebastiana Bacha, Georga Friedricha Händla, Josepha Haydna in Wolfganga Amadeusa Mozarta. Kolikor je znano, je bil že po zgolj dveh letih študija zmožen suvereno izvesti nekatere izmed sonat Ludwiga van Beethovna. Pravzaprav je bil eden (poznejših) največjih evropskih filozofov sprva prepričan, da je njegovo življenjsko poslanstvo v glasbi, in ne v klasični filologiji, ki je pomenila njegov karierni začetek, in še manj v filozofiji. Veljal je za megalomana, velikega oboževalca glasbe, in je poleg že omenjenega dela za sabo pustil na desetine klavirskih skladb, simfonij in koralov.

Že zelo zgodaj je svojo vlogo v procesu zlaganja glasbe razumel kot zgolj posredniško. Skladatelj je torej zgolj žrtev višje sile stvaritve, zreduciran na roko, ki zliva na papir božanski navdih. Tovrstno dojemanje je jasno razgrnjeno v njegovi prvi knjigi Rojstvo tragedije iz duha glasbe iz leta 1872 in utelešeno v dihotomiji Apolon-Dioniz. Prvi predstavlja harmonijo, napredek in logiko, drugi pa kaos, čustva, intoksiciranost in ekstazo – ta principa umetniškega ustvarjanja pa se medsebojno dopolnjujeta. Nietzsche se je izkazal za zelo dobrega improvizatorja in ne tako zelo dobrega skladatelja. Dejansko je tudi v času, ki ga je prebil na psihiatrični kliniki v Jeni, vsak dan vsaj dve uri muziciral na tamkajšnjem razglašenem klavirju – od proste improvizacije in poigravanja z melodijami do interpretiranja nadvse zahtevnih skladb. Klavirju se torej ni nikoli odrekel, niti duševna bolezen ni pretrgala te vezi.

Ko je govor o Nietzscheju in glasbi ter ne nazadnje tudi o trganju vezi, seveda ne moremo mimo precej starejšega Richarda Wagnerja, s katerim se je osebno spoznal leta 1868. Nietzsche je s svojo prvo knjigo vzbudil tudi zanimanje dirigenta Hansa von Bülowa, prvega moža poznejše Wagnerjeve žene Cosime, ki je leta 1865 v Münchnu dirigiral tudi krstno uprizoritev Wagnerjeve opere Tristan in Izolda. Vendar je Bülow ob srečanju z Nietzschejevim glasbenim ustvarjanjem mlademu zanesenjaku neolepšano sporočil med drugim: "Vaša meditacija nima z glasbenega vidika nobene druge vrednosti od te, da je zločin v moralnem redu." Svetoval mu je, naj se raje znova posveti filologiji in filozofiji ter pozabi na glasbeno kariero. Cosima in Richard Wagner pa naj bi njegove glasbene podvige navidezno podpirala, za hrbtom pa sta se mu posmehovala. Od Wagnerju posvečene uvodne besede v knjigi Rojstvo tragedije iz duha glasbe sta po osebnem prelomu z njim nastali znameniti polemiki proti njemu: Primer Wagner in Nietzsche contra Wagner.

V začetku leta 1889 je Nietzsche doživel živčni zlom, zaradi katerega je najprej pristal v psihiatrični bolnišnici v Baslu, nato pa bil zaradi resne duševne bolezni premeščen na prej omenjeno psihiatrično kliniko v Jeni. V naslednjem letu sta ga mati in sestra Elizabeth vzeli domov v Weimar, kjer je desetletje pozneje umrl. V hiši danes deluje znameniti Nietzschejev arhiv, v katerem hranijo vse njegove rokopise – tudi notne zapise.

Nietzsche, ki je "v prvem obdobju skladateljskih poskusov sicer izhajal iz romantike, po daljši prekinitvi in v poznejšem obdobju pa je mogoče v njih zaslediti tudi kakšen wagnerjevski Tristanov akrod, je pripeljal nekatere skladbe do vrhunca, na katerem so se odprle možnosti za ta čas npr. harmonsko ustaljeni razvoj danega gradiva, a je vedno znova presenečal z lastno, drugačno izbiro izpeljave. Včasih se te izbire slišijo kot zasledovanje učinka "na prvo žogo", a so te obenem tudi sledi Nietzschejeve "hitre" filozofske misli in tako slednjič zaznamujejo njegov glasbeni slog," piše v napovedi Vollmaierjevega koncerta.

Kot omenjeno, so glasbena dela že pri Nietzscheju samem šla tudi skozi več faz, Vollmaier pa s svobodno reinterpretacijo ali dekonstrukcijo njegovih skladb uprizarja svoj avtorski pogled na glasbeno obdobje, v katerem so te skladbe nastajale. Izbrane teme in fragmente njegovega opusa bo "Vollmaier preuredil po načelih sodobne minimalistične kompozicije tam, kjer odpirajo prostor glede na njihove zvočne teksture in jih je mogoče raziskovati in razvijati v neznane (a)ritmične in (dis)harmonične smeri (sledeč načelom njegovega klavirskega dela "Vollmaier: Kind of Laibach" 2019/20)." V povezavi z Nietzschejevo skladbo Fragment an sich iz leta 1871 bo interpretiral tudi skladbo Buenas vistas (avec un grain du sucre) skladatelja in harmonikarja Bratka Bibiča iz njegovega opusa Preprosti komadi za zapletene čase. Sicer pa je po Bibičevi zasnovi in v njegovi produkciji zaživel tudi koncertni cikel Preprosti komadi za zapletene čase, ki ga v petek odpira prav klavirski solo koncert Vollmaier: Nietzsche – Hymnus an die Freundschaft/Hvalnica prijateljstvu.

Več pa v spodnjem intervjuju s Sašem Vollmaierjem!

Kako se je rodila ideja za spoprijem z Nietzschejevim glasbenim ustvarjanjem? Koliko ste bili že prej seznanjeni z njegovim skladateljskim delom?
Želel sem zaokrožiti in tako v celoti zaključiti svoj prejšnji samostojni projekt Kind of Laibach. S Stanislawom Suchoro, umetniškim vodjo agencije Sonora music, ki me zastopa, sva se pogovarjala o možnostih razširitve programa, tako sem se na koncu odločal med avtorji Felixom Mendelssohnom Bartholdyjem, Giacintom Scelsijem, Aleksandrom Glazunovom, Franzem Schubertom, Friedrichom Nietzschejem in izbral zadnjega. Pravzaprav mi je bilo prej tuje, da je Nietzsche pisal tudi glasbo. Raziskovati sem začel njegova dela in se ustavil pri Hvalnici prijateljstvu, predstavljala mi je izziv, in sicer zaradi tega, ker me je nekaj tako zelo motilo ...

Koliko ste se kot skladatelj in pianist poglobili v njegovo filozofijo ter kako vas je ta vodila pri vašem avtorskem pristopu k njegovi glasbeni zapuščini?
Z veseljem bi o tem poglobljeno razpravljal s kakšnim filozofom, a vsaj do zdaj mi to še ni uspelo. Sem pa govoril s prijatelji, ki jim je njegova misel bližja kot meni. Za ta projekt so mi posodili dve njegovi knjigi, tudi na spletu sem naletel na zanimive članke, bral sem tudi korespondenco med njim in Wagnerjem, kar me je pripeljalo do sklepa, da ustvarim in razvijem svojo glasbeno zgodbo na temo prijateljstva.

Kaj vi kot glasbenik menite o misli, da o glasbi ni mogoče govoriti ali da se o njej celo ne bi smelo govoriti?
Menim, naj glasba res kar sama govori, če ima seveda kaj povedati.

Vsaj kolikor je znano, se ni še noben glasbenik v Sloveniji predtem lotil Nietzschejevega glasbenega gradiva. Kako si razlagate to, tudi glede na to, da pa je njegova filozofska misel pri nas dodobra znana?
Drži, tudi meni ni znano, da bi se že kdo prej pri nas lotil njegove glasbe, in tudi nisem imel časa razmišljati o tem. Mi pa že sama misel na to – še posebej v zadnjih dneh – polaga določeno težo in odgovornost do prihajajočega dogodka. Nietzsche je bil povprečen skladatelj, vendar z veliko potenciala. Verjamem, da bi ga razvil tako dobro, kot je svojo misel. Sem pa zaslišal, da je kljub slogu oziroma obdobju, v katerem je ustvarjal, veliko stvari skoraj dobesedno ponovil in vztrajno ponavljal, zato sem se tudi sam odločil za podoben pristop.

Veste morda, kako je drugje po svetu z reinterpretacijo in izvajanjem njegovih del? So kateri primeri še posebej znani ali iz tega ali onega razloga posebej zanimivi?
Prvi posnetek, ki sem ga našel, je bila interpretacija nizozemskega pianista in skladatelja Jeroena van Veena, ki je posnel njegov celoten klavirski opus. Med iskanjem njegove glasbe sem prišel tudi do Dietricha Ficherja-Dieskaua, ki mi je kot pevec baritonist še posebej blizu. Reinterpretacij njegovih del pa vsaj za zdaj še nisem zasledil.

Kako ste sami pristopili h glasbenemu gradivu Friedricha Nietzscheja in iz česa ste izhajali pri odločitvi, kako se ga lotiti?
Izbral sem nekaj tem, ki so zvenele zanimivo. Gre za štiri oziroma pet motivov, ti določajo obdobje in podajo zadovoljivo informacijo o Nietzscheju kot skladatelju, meni pa še nekaj prostora, kjer sem našel svoje mesto in tudi razlog, da sem se tega lotil.

Glasbeno gradivo, ki ste se ga lotili, je že pri samem Nietzscheju šlo skozi več razvojnih faz. Kakšen je bil ta razvoj? In ali je morda znano, na podlagi česa se je odločal, da ga predela na določen način?
Verjamem, da ima vsak skladatelj intimen razlog za svoje ustvarjanje, tako tudi razvoj poteka po nekakšnem vrstnem redu skozi njihove opuse. Nekateri to spretno nadgrajujejo, se prebijejo v nekaj novega, mogoče celo neslišno, drugi se s svojo osnovno mislijo podpisujejo. Ta misel je pri Nietzscheju kar očitna – in sicer gre za poskus preboja na drugo stran časa, v katerem je živel. Ves čas se trudi, izpeljuje, vendar so zaključne odločitve zelo radikalne, nenavadne ... Podpisal se je.

Po katerih načelih ste se lotili izbranih tem in fragmentov Nietzschejevega dela?
Preigral sem kar nekaj skladb iz tistega obdobja in imel tudi na svojem delovnem mestu možnost poglobljenega študija za klavirjem. Zaposlen sem namreč kot korepetitor, kjer sem lahko sočasno raziskoval in razvijal svoj "drugi" zvok na odličnem glasbilu in tako z godali, pihali in trobili sočasno to tudi razvijal. Glavno načelo je pripovedovanje (pra)stare zgodbe v sedanjosti skozi moja ušesa, prav tako pa tudi mene zanimajo repeticija, presenečenje, soočenje, tišina in hrup.

Nietzsche je nazadnje posamezne dele te stvaritve priredil za orkester in mešani zbor v skladbi Hymnus an das Leben/Hvalnica življenju – in sicer na besedilo pesmi Lebensgebet. Kako se usklajuje njegova glasba s tem besedilom, ki ga je napisala Lou Salomé, ki je imela nadvse pomembno vlogo v njegovem življenju?
Besedilo je čudovito, zelo oprijemljivo in močno. Arhetipsko … Besede pri himnah so po navadi kratke in jasne, da lahko globlje prodrejo. Himne, hvalnice ni težko prepoznati, tudi to nas konec koncev identificira in spremlja ves čas na dogodkih, kjer je treba pokazati, od kod prihajamo in kdo naj bi bili.

Je morda dokumentirano, kakšnih odzivov je bilo deležno Nietzschejevo skladateljsko delo v času njegovega življenja – tako v glasbeni kot filozofski srenji?
Verjetno je bil njegov največji kritik prav Wagner, ki naj bi se za njegovim hrbtom celo posmehoval njegovim skladateljskim prijemom. Nekdo je tudi zapisal, da se še ni srečal s tako slabim in neprijetnim notnim zapisom. Anekdote, ki jih sicer najraje slišimo, verjamem pa, da ni bil samo kritiziran. Veliko nas je različnih ljudi.

Čemu menite, da ni bila izpolnjena Nietzschejeva želja, da bi se na njegovem pogrebu izvedlo delo Hymnus an das Leben? Menite, da je imela ta odločitev opravka z njegovim duševnim stanjem? Ali tudi s tem, da je avtorica besedila Lou von Salomé, ki je Nietzschejeva sestra nikakor ni odobravala?
Nekatere želje se tudi v času življenja ne uresničijo. Menim, da je njegova poslednja želja bila enostavno prevelika, da bi jo lahko izvedli tako, kot si jo je Nietzsche zamislil. Na koncu pa verjamem, da je bila ta želja povezana tudi z ljubeznijo, ki jo je gojil do Lou von Salomé.

Na koncertu boste v povezavi z Nietzschejevo skladbo Fragment an sich interpretirali tudi skladbo Buenas vistas (avec un grain du sucre) Bratka Bibiča iz njegovega opusa Preprosti komadi za zapletene čase. Kako se Bibičevo delo povezuje z Nietzschejevim, kako ti deli medsebojno komunicirata?
Bibičevo delo se z Nietzschejevim povezuje ravno v nenavadnosti harmonskih postopov, torej zaporedja tonov, kjer se dominantno vzpenjajo v druge dominante. Način in slog sta sicer popolnoma druga, sta pa podobno drzna.

Za sabo imate tudi sodelovanje z zasedbo Laibach. Je bil tudi to vzrok vašemu spoprijemu z Nietzschejevim glasbenim opusom?
Seveda, tako programsko kot zvočno sovpada v celoto, za katero upam, da jo bom nekoč izvajal skupaj ...