V svoji novi knjigi, Rocking the Wall, ameriški novinar Erik Kirschbaum raziskuje, v kolikšni meri sta Springsteenova glasba in govor pomagala navdahniti 300 tisoč ljudi, ki so ga prišli poslušat v Vzhodni Berlin, in milijone, ki so ga gledali po televiziji.

Julija 1988, ko je Springsteen prispel v Berlin, je bil ta seveda že 27 let razpolovljen z zidom, ki je Vzhodne Nemce ločeval od njihovih zahodnih, premožnejših sonarodnjakov. Nestrpnost in zahteve po reformah so se približevale vrelišču, in Kirschbaum s pomočjo prič, dokumentov koncertnih organizatorjev, intervjujev s Springsteenovim menedžerjem in prevajalci ter celo poročila tajne policije Stasi sestavi zgodbo "Bossovega" izleta za železno zaveso, ki je - morda nenamerno - mobiliziral njegove oboževalce.

Preproste besede, ki pa jih pred tem ni izrekel še nihče
"Čudovito je biti v Vzhodnem Berlinu. Ne nastopam za ali proti nobeni vladi. Prišel sem igrat rokenrol v upanju, da bodo nekega dne padle vse pregrade," je Springsteen (v polomljeni nemščini) preroško napovedal tristotisočglavi množici 16 mesecev pred padcem berlinskega zidu. (Posnetek si lahko ogledate spodaj.)

Kirschbaum, sicer Reutersov dopisnik iz Berlina, je prepričan, da se je ta skromni govor Nemcev v času, ko so bili mediji cenzurirani, politična opozicija neobstoječa, poskus pobega pa smrtno nevaren, resnično dotaknil. "To je bil žebelj v krsti Vzhodne Nemčije," je Kirschbaumu povedal Jorg Beneke, ki se zgodovinskega koncerta še spominja. "Nikoli prej nismo znotraj meja Vzhodne Nemčije od koga slišali česa podobnega. To je bil trenutek, na katerega smo nekateri čakali vse življenje."
Seveda Springsteen ni bil prvi Američan, ki je javno pozval k zrušenju zidu, a bil je prvi (slavni), ki je to storil na Vzhodu: na primer oba ameriška predsednika, ki sta to storila pred njim - John F. Kennedy leta 1963 ("Ich bin ein Berliner") in Ronald Reagan leta 1987 ("Podrite ta zid, gospod Gorbačov!") -, sta svoja nagovora na ljudi naslovila iz Zahodnega Berlina.

Občinstvo je - tako vsaj pripovedujejo tisti, ki so bili takrat prisotni - na tisti točki ponorelo; Springsteen je situacijo nato še podžgal s priredbo Dylanove Chimes of Freedom. Ko se je spuščal z odra, sta se z menedžerjem menda strinjala, da je Vzhodna Nemčija na pragu dramatične spremembe.

Lahko rokenrol spremeni svet?
"Odgovor na vprašanje, ali je Springsteen pomagal končati hladno vojno, je odvisen predvsem od tega, ali verjameš v moč rokenrola," piše Kirschbaum. "Nobenega dvoma pa ni, da je bil njegov koncert leta 1988 veličasten primer tega, kakšen vpliv ima lahko rokenrol na ljudi, ki so lačni in potrebni spremembe."

Avtorju za knjigo sicer ni uspelo intervjujati "Bossa" osebno, je pa zato cel kup anekdot iz zaodrja prispeval menedžer 63-letnega zvezdnika, Jon Landau. Knjiga preskakuje v času med letoma 1981 in 1988, ne ponuja pa dokončnega odgovora na svoje izhodiščno vprašanje: je Springsteen igral vlogo pri razelektritvi in koncu hladne vojne?

Dobro leto po njegovem koncertu, septembra 1989, so Vzhodni Nemci preplavili ulice, skandirali Wir sind das Volk (Mi smo ljudstvo) in zahtevali svoje osnovne človekove pravice. Še dva meseca pozneje, 9. novembra, so se prebili skozi kontrolne točke v osovraženem zidu, iz njega ruvali kose in po njem plesali pred očmi varuhov meje.