Veliko je bilo že napisanega o domnevni "krizi srednjih let", ki naj bi Nicka Cava pognala v glasbeni ekvivalent nakupu odprtega avtomobila, presaditvi las in paničnemu iskanju potrditve v posteljah mlajših žensk. In če je bil prvi album "stranskega projekta" Grinderman, podobno kot Cavov najnovejši romaneskni podvig The Death of Bunny Monroe, morda res videti samo kot ventil, začasen pobeg izpod resnobnega krila The Bad Seeds, je drugi plošček izrisal že bolj jasne tirnice robate, groteskne, prvinske in hreščeče četverice z enigmatičnim imenom.
Če gre soditi po včerajšnjem večeru v Križankah, pa do polnega izraza pridejo šele v živo: počasi ogrevajoči se Ljubljani so uro in pol, kolikor je koncert trajal, apokaliptično tulili o pobesnelih volkovih, visečih babilonskih vrtovih, "gnusnih snežakih", krotilkah kač in drugih, še dosti manj subtilnih faličnih simbolih.
Upanje, ki ga je potihem navdihnil video za singel Heathen Child - da bodo na oder prikorakali v legionarskih opravah in z golimi zadnjimi platmi - sicer ni bilo uslišano, a bizarnosti (v najboljšem pomenu besede) kljub temu ni manjkalo. Na tem mestu velja opraviti z obvezno omembo poraščenosti: Cave se je svojih impresivnih tovornjakarskih brkov sicer znebil, bobnar Jim Sclavunos in neprekosljivi Warren Ellis še vedno vztrajata pri kocinju starozaveznih očakov, basist Martyn P. Casey pa je z malce bolj negovano brado še najbolj podoben kakemu izgubljenemu bratu Gibb.
To, da je na oder prikrevsal s poškodovanim prstom, kot nam je v enem od redkih nagovorov razložil, Cava ni niti slučajno ustavilo: od prvih tonov uvodne Mickey Mouse and the Goodbye Man pa do zadnjih taktov zaključnega Grindermana je mojstrsko lovil ravnotežje med zgolj provokativnim in naravnost perverznim, med mučenjem kitare, ki je, mimogrede, pred letom na odru 2006 sploh ni igral, in srepim strmenjem v posamezne fane v prvih vrstah ("Naslednja pesem je za tisto punco tamle" iz Cavovih ust skoraj toliko kot kompliment zveni kot grožnja).Ko (najbrž ne brez sarkazma) rjove, da je "hotel samo malo soglasnega posilstva popoldne ... in mogoče še malo zvečer" (Go Tell The Women), mu verjameš. Ko opolzko suva v zrak z ledji in razpreda svoj epski No Pussy Blues, prav tako. Ko prvim vrstam ukaže, "naj se ne dotikajo njegovega klinčevega prsta", ubogajo. Ko nekaj pesmi pozneje vpije "Won't somebody please touch me?" (Honey Bee) in pri tem manično oponaša čebelo, se roke složno iztegnejo proti njemu. Cave brez napora prehaja od žara vročičnega pridigarja do gole atonalne napadalnosti ("You think your government will protect you, you are wrong") in nato spet nazaj.
Pravzaprav edina pesem brez divje spremljave električne kitare (What I Know) je izzvenela skoraj antiklimaktično, medtem ko je balada Man In The Moon živ dokaz, da pred nami vendarle stoji kreativno jedro The Bad Seeds.
Warren Ellis je, v nasprotju s poštirkanim frontmanom, sicer videti, kot da spi pod mostom in da vse svoje premoženje hrani v plastičnih vrečkah, a ko začne vihteti svojo električno violino, se prelevi vdih jemajočega epileptičnega derviša, od katerega potrgane strune kar frčijo. Na svoj račun je prišel predvsem v podaljšku, natančneje v predzadnji, prekipevajoči Love Bomb, in Grindermanu, ki se izteče v šamanski ples z marakama, s katerima se naposled neusmiljeno spravi nad činele.
Koliko ljudi je prišlo na napačen koncert?
Neznani možak, ki je v vsakem tišjem trenutku tuleč zahteval The Ship Song, je imel najbrž še kakega somišljenika: ob pogledu na sicer do zadnjega kotička polne Križanke se človek ni mogel čisto znebiti občutka, da ni bilo malo takih, ki so od Cava na tihem kljub vsemu pričakovali katero od njegovih antologijskih žalostink.
In čeprav so kritike na račun mrtvoudnega ljubljanskega občinstva tako zlajnane kot tiste o "slabem ozvočenju" na vsakem drugem koncertu, je vseeno treba priznati, da je bil kontingent evforičnih fanov, ki so v prvih vrstah hipnotizirano stmeli v svojega idola, si očarano mrmrali, da je to "najbolj kul človek na svetu" ter naposled sklepčno ugotovili, da "idejo sutra u Beč" (kjer Grinderman nastopajo v Gasometru), uvožen iz Hrvaške.
Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje