Rekviem, tudi maša zadušnica (latinsko: missa pro defunctis), je bogoslužni obred Rimskokatoliške cerkve. Hkrati je rekviem tudi naziv glasbene kompozicije, ki lahko služi pri mašnih obredih, pa tudi kot samostojna ciklična koncertna skladba. Posamezni stavki so zasnovani na besedilih ustaljenih sekvenc svete maše, od katere so odvzeti veseli stavki. Foto: EPA
Rekviem, tudi maša zadušnica (latinsko: missa pro defunctis), je bogoslužni obred Rimskokatoliške cerkve. Hkrati je rekviem tudi naziv glasbene kompozicije, ki lahko služi pri mašnih obredih, pa tudi kot samostojna ciklična koncertna skladba. Posamezni stavki so zasnovani na besedilih ustaljenih sekvenc svete maše, od katere so odvzeti veseli stavki. Foto: EPA
Po 'blamaži', ki jim jo je pripravila Bjork, so kitajske oblasti napovedale, da bodo preprečile nastop popzvezdnikom, ki javno zagovarjajo neodvisnost Tibeta. Foto: EPA
Mozartov in Verdijev Rekviem je akademik dr. Pavle Merku primerjal takole: 'Mozartov Rekviem je sproščen v primerjavi z Verdijevim. Ampak Verdi je moral pisati težak rekviem, ker je v imenu naroda pisal za mrtvega pisatelja Aleksandra Mizonija, ki ga je ves narod častil. To je bilo zelo hudo pisati. Mozart pa ne. Drugi so pisali, da je Mozart celo La crimosa napisal tako, da ni stkan s samimi solzami, nasprotno. Lepa je, sproščena, igriva skladba. Razen tistega stavka, ki so ga pozneje dodali. Njegov diesire je prav tako teatralen kot Verdijev. Foto: EPA

Vrsta glasbenikov in organizatorjev turnej po obisku na Kitajskem zadnje čase poroča, da je bilo pri več pomembnih koncertih klasične glasbe mogoče čutiti vpletanje politike v umetnost: Mesijo so lahko slišali samo izbranci, Mozartov in Verdijev Rekvijem nista bila za širšo javnost, cenzurirani so bili celo odlomki Carmine Burane.

Ena od "žrtev" je bil eden od vodilnih britanskih zborov, zbor Akademije starodavne glasbe, ki je bil povabljen na mednarodni glasbeni festival, ki je ta mesec v Pekingu. Händlov oratorij Mesija bodo sicer lahko izvajali, a izkazalo se je, da bodo na koncert smeli samo gostje s posebnim vabilom (med njimi je, ironično, velik del vladajoče politične garniture).

Ministrstvo svojega ravnanja ne pojasnjuje
Rimski simfonični orkester je prostovoljno opustil načrt, da bi s koncertom Mozartovega in Verdijevega Rekvijema zbirali denar za žrtve potresa v provinci Sečuan (na spored bodo raje uvrstili več krajših sekularnih skladb), podobni nastopi drugod po Kitajskem pa so bili preprosto odpovedani, brez podrobnejšega pojasnila kitajskega ministrstva za kulturo. Uradniki neuradno komentirajo le, da je, ker uradnega pravilnika v zvezi s tem vprašanjem ni, vsak primer zgodba zase: "Kratka skladba kot del velikega koncerta je sprejemljiva, Mozartov Rekviem pa nikakor ne."

Čeprav prepoved zahodnjaške verske glasbe na Kitajskem ni nov ukrep, pa je niso strogo upoštevali, še posebej v zadnjem desetletju, ko se je Kitajska bolj odprla zunanjim vplivom. Z rastjo srednjega razreda se vse več otrok uči igrati zahodnjaška klasična glasbila, največja imena iz sveta glasbe pa so se - po vzoru športa in podjetij - začela spogledovati z Vzhodom.

Pa tako dobro je kazalo ...
Do nedavnega je kazalo, da vlada temu razvoju ne nasprotuje: kitajska filharmonija je letos v Rimu za papeža odigrala Mozartov Rekviem in tako podčrtala kitajsko željo po diplomatskem priznanju od Vatikana. Toda če nekateri predstavniki političnega vrha v "uvažanju" evropske kulture vidijo širjenje obzorij, drugi v tem vidijo grožnjo komunistični partiji.

Vsega je kriva Bjork!
Na Kitajskem rojeni dirigent in profesor na univerzi Stanford Cai Jindong je moral avgusta s sporeda svojega koncerta v Šanghaju spustiti del Carmine Burane, zbirke posvetnih latinskih in nemških srednjeveških pesmi, ki jih je uglasbil Carl Orff. Sam meni, da je za zaostritev cenzure "kriva" islandska pevka Bjork, ki je pred olimpijskimi igrami "osramotila" kitajsko politiko tako, da je na koncertu v Šanghaju pesem Independence (Neodvisnost) posvetila Tibetu.

A. J.