Priznana šansonjerka je židovske pesmi, ki jih je iz jidiša prevedel Klemen Jelinčič - Boeta, prepesnil pa Milan Dekleva, zbrala na novem albumu Mandeljni in rozine, v živo pa jih je predstavila na koncertu v Cankarjevem domu v Ljubljani. K sodelovanju je pritegnila tudi kvartet Akord, ki je sodeloval tudi pri nastajanju albuma, Mavričeva pa je na koncert, ki prinaša pesmi, ki nam naježijo kožo in vzburijo kri, kot je zapisal Dekleva, povabila tudi Komorni zbor Ave in klarinetista Jurija Hladnika.

Jidiš se vendarle da prevajati
"Jidiša se ne da prevajati v noben drug jezik," je svoj prvi odziv na predlog Mavričeve, da bi v slovenščino iz jidiša prevedel nekaj pesmi, opisal Jelinčič - Boeta. A izziv, da bi v slovenščino prenesel prve jidiš pesmi, je nato sprejel in Slovencem približal pesmi, v katerih je "vsak oj ali aj, ki se je razvil iz molitve, na neki način podoben kozaškemu ritmu, romunski pastirski piščali, pa vendar ločeno svoj. V vsaki noti, ki jo zaigrajo in zapojejo klezmerim, ta svet ponovno zaživi. Vsaka poroka, vsak praznik, vsako hrepenenje," je opisal teme pesmi, ki jih zdaj prepeva Mavričeva.

Pesniški opis pesmi
Za prepesnitev prevodov je ta zaprosila dobitnika Prešernove nagrade za leto 2006, ki je bil pri opisovanju pesmi tudi najbolj - pesniški. "Pesmi, ki služijo kot zdravilo za ranjeno dušo, urok zoper prekletstvo, amulet za na pot, mantra za ponos in vrnjeno vero. Pesmi naroda, ki je tisočletja preživel na begu, da bi ohranil svojo nebeško nadarjenost in izročilo prednikov. Pesmi desetnic in izgubljenih sinov, ki so jih bolečine, ponižanja in zlo samo jačali, jih naredili še bolj zanosne in čustvene," je zapisal o pesmih, zbranih na novem albumu Mavričeve.

Pesmi, na katere spominjajo romske, rezijske in istrske pesmi
Za tiste, ki tovrstne glasbe ne poznajo, je glasbo "polno vzhodnjaške mistike in grlene čutnosti" primerjal s pesmimi Romov, Rezijancev, Istrijanov in drugih godcev in pevk, "ki jim je stalna senca smrti podarila orfični dar: smisel za daljavo, s katerim nas začarajo, da postanemo lastovke, topoli, vetrovi, sipine, valovi – in se spremenimo v uho Vesolja".
In zakaj je jidiš tako poseben?
Jidiš, jezik slovanskih Judov, je nastal okoli leta 1000, ko je temelje iz nemščine in hebrejščine obogatilo izrazje iz slovenščine in češčine, nekaj kasneje še iz poljščine in ruščine. Do leta 1941 je vseboval nešteto narečij in načinov izgovarjave, je o njem zapisal Jelinčič - Boeta, medtem ko so zdi Deklevu prav čudežen jezik, glasbena kritičarka Jasna Vidakovič pa ga imenuje jezik spomina.