Leta 1937 v Novem mestu rojenemu skladatelju so nagrado podelili za zaokrožen simfonični opus na tematiko Bele krajine. V utemeljitvi nagrade je zapisano, da je z Mihelčičem slovenska glasba dobila zavzetega častilca ljudske tradicije v jugovzhodni Sloveniji in najpomembnejšega nadaljevalca tradicije, ki jo je uvedel prav njegov someščan Marjan Kozina. Nagrado bodo Pavlu Mihelčiču izročili na slovesnosti v Slovenski filharmoniji 4. junija, na dan, ko se je pred natančno 100 leti rodil skladatelj Marjan Kozina.

Dela, ki se napajajo v narodnem izročilu, so v slovenski glasbi redkost, prav Mihelčič pa je eden tistih skladateljev, ki se pri ustvarjanju naslanja na ljudski melos. Med njegovimi simfoničnimi deli z barvitostjo, nežnim lirizmom in oblikovno zaokroženostjo izstopajo prav skladbe, za katere je navdih našel v slikoviti Beli krajini.

Najraje ima belokranjski melos
Belokranjski melos je Mihelčič prvič vpletel v Simfonietto št. 1. V značilen izraz te mehke, zasanjane pokrajine se je še bolj poglobil v skladbah Prizori iz Bele krajine ter Slike, ki izginjajo. Pozneje je v delu Sen prve mladosti zapisal spomine mladeniča, ki je odšel v svet, a svojih korenin ni nikoli pozabil. Svoja občutja je še dodatno izrazil v skladbi Zeleno drevce. V utemeljitvi, pod katero se je podpisal Ivo Petrič, je zapisano še, da je Pavel Mihelčič skladatelj, ki se je s svojim ustvarjanjem zapisal med najsvetlejše slovenske ustvarjalce, saj je ustvaril simfonične mojstrovine, ki odkrivajo slovenski ljudski glasbeni utrip.