Ah, zakaj? Da bi na lastne oči videli enega najboljših tekstopiscev v zgodovini popa, predmet množičnega, skoraj kultnega oboževanja samotarjev, provokatorja in aktivista ter ne nazadnje - frontmana The Smiths. Uvodni singel je star skoraj trideset let, pa še vedno služi kot udaren in ravno prav igriv začetek koncerta. Postkoitalno samopomilovanje še nikoli ni zvenelo tako kul. Viva Hate!

Za tiste najbolj goreče oboževalce se je večer sicer kako uro predtem začel z nejevoljo. Ker je bilo kljub izdatni promociji za Halo Tivoli očitno prodanih premalo vstopnic, so organizatorji v zadnjem hipu sklenili dvorano prepoloviti, oder pa obrniti proti levi tribuni. Vse lepo in prav ("un concerto molto intimo", se je veselil Italijan poleg mene), ampak to je pomenilo, da v zdaj precej majhnem parterju nenadoma ni bilo prostora za napovedani fan pit. Ljudje, ki so torej plačali več, da bi si zagotovili prostor pod odrom, kjer se ne bi bilo treba drenjati, so bili tako vrženi v skupni parter in marsikdo seveda ni vedel, da bi za dobro stojišče moral priti bistveno bolj zgodaj. (Organizatorji obljubljajo, da bodo kupcem dražjih vstopnic razliko vrnili, treba pa bo spremljati družbena omrežja, da izveste, kako do svojega denarja.)

Prav tako žalosten je bil pogled na "VIP-prostor" - beri: prvih osem vrst tribune, od preostalih, pregrajenih s plastičnim trakom. Je res smiselno ponujati VIP-možnost v dvorani, ki takih kapacitet očitno nima? Tudi zvok je bil na tribunah menda rezek in razglašen. Skratka, v retrospektivi se zdi, da bi bil manjši Kino Šiška vendarle veliko boljša in elegantnejša izbira prizorišča.

A posvetimo se raje zvezdi večera. Preden se pojavi na odru, Morrissey potrpljenje vse bolj nemirnega občinstva "preizkuša" s polurno montažo glasbenih točk, najbrž takih, ki ga navdihujejo - od New York Dolls, Ika & Tine Turner in Ramones pa do veliko bolj obskurnih izvajalcev. "Ta očarljivi mož" seveda slovi po svoji prepirljivi naravi, tako na odru kot sicer, a ko se končno pojavi na ljubljanskem odru, je popoln džentelmen: nagovori nas s spogledljivim "živjo živjo živjo", ves večer pa se je tudi stegoval k cvilečim navdušencem v prvih vrstah, ki so se hoteli z njim rokovati ali mu predati kako darilce (pisma od oboževalke, ki ga je odprl na odru, sicer ni delil z občinstvom).

Repertoar aktualnih koncertov se močno opira na najnovejši Morrisseyev samostojni album, odlični World Peace Is None of Your Business. Čeprav sem prepričana, da je marsikdo med občinstvom pogrešal katero izmed klasik iz železnega repertoarja The Smiths (There is A Light That Never Goes Out, How Soon is Now, Panic), njihov nekdanji frontman koncerte očitno sestavlja tako, kot ustvarja glasbo in se izreka o različnih problematikah: brezkompromisno in pod lastnimi pogoji. Morrissey pač nikoli ne bo samo džuboks za stare uspešnice dokončno pokopane skupine.

Izbor skladb z Morrisseyevih desetih (!) samostojnih albumov, ki že sami po sebi obsegajo cel spekter od genialnosti do kisle podpovprečnosti, je bil torej ... eklektičen. Težko je reči, po kakšni logiki se z albuma Years of Refusal na koncertni repertoar uvrsti pesem Mama Lay Softly On The Riverbed, ne pa recimo That's How People Grow Up ali One Day Goodbye Will Be Farewell (to pesem je sicer silno melodramatično izvajal še lani v Padovi, ko so bile govorice o njegovem pešajočem zdravju še sveže in skrb vzbujajoče).

Čeprav se občinstvo vedno najbolj razživi ob starejših pesmih, pa smo očitno tudi album World Peace Is None of Your Business že dobro asimilirali, od protivladnega sporočila naslovne pesmi do basovske linije Istanbula in jasnega poziva The Bullfighter Dies: "Hooray, hooray, the bullfighter dies / And nobody cries / Because we all want the bull to survive." (Ironija tega, da je Morrisseyev odrski nastop v isti sapi silno blizu melodrami bikoborb, je najbrž namerna provokacija.) V peterici novih skladb ni manjkala niti zabavno-trapasta popevčica Kiss Me a Lot, je pa na koncertih v zadnjem času žal izpustil tako Scandinavio kot tudi sarkastično Kick the Bride Down the Aisle, variacijo na motiv klasičnega "smithovskega" komada. Namesto tega trenutno izvaja Staircase Of The University in elegijo Oboe Concerto ("All the best ones are dead ...").

Morrisseyev iz Amerike uvoženi spremljevalni bend ne skuša biti impersonacija Smithsov, čeprav si - za moj okus - na trenutke dajejo duška s preveč latino obarvanimi solažami. Med Speedwayem Morrissey denimo zamenja mesti s klaviaturistom Gustavom Manzurjem, ki refren odpoje v španščini (tudi med naslovno pesmijo novega albuma Manzur refren priredi v "La paz mundial no es asunto tuyo"). Gotovo sem ozkogleda, a Morrisseyeva niša trpljenja mi je bolj všeč brez flamenko kitare.

Seveda je za Morrisseya oder vedno tudi prižnica, s katere razglaša svoja - dobro znana - stališča do nekaterih vprašanj. In če slučajno prej nismo vedeli, kakšno je njegovo mnenje o britanski monarhiji, potem vsakršne dvome razblini ozadje med pesmijo The World Is Full of Crashing Bores: predimenzionirana portreta princa Williama in vojvodinje Catherine sta okrašena s pripisom United King-dumb. Ta prezir ni namenjen samo mlajši veji kraljeve rodbine - čisto za konec nam prihrani himno The Queen Is Dead, ki jo pospremi precej vulgarno fotošopirano obličje Njenega veličanstva. Drugje je družbena kritika manj zafrkantska: pesem Ganglord pospremi "kompilacija" posnetkov policijskega nasilja, od umora Walterja Scotta do napadanja protestnikov s solzivcem.

Po škodoželjnem zmagoslavju že omenjene The Bullfighter Dies večinoma statična ozadja med programsko himno Meat Is Murder zamenja šokantno nazoren kratek film, ki občinstvo bombardira z grozljivimi prizori nasilja, ki se v mesni industriji izvaja nad prašiči, piščanci in kravami. Morrissey očitno nima zadržkov pred tem, da bi vidno zastrašenemu občinstvu (skoraj nikogar ni bilo, ki ne bi kdaj umaknil pogleda) uničil večer. "Kakšen je pa zdaj vaš izgovor?" se v sklepnih taktih pesmi izpiše nad našimi glavami. Prepoved prodaje mesa najbrž niti ni bila potrebna: težko si predstavljam, kdo bi po videnem zavil naravnost na bližnji horse burger.

In čeprav se večer po slabih dveh urah proti koncu preveša v takem resnobnem vzdušju, vse še ni izgubljeno. V Ljubljano je namreč očitno pripotoval manjši odred "Mozove vojske", ki je bila nekdaj stalnica na njegovih koncertih: počakajo, da je na vrsti zadnja pesem (zakaj bi se pustil iz dvorane vreči na sredini koncerta?), nato pa se poskusijo z vehementnim skokom prebiti na oder in do svojega idola. Varnostnik je na to pripravljen: "padalcem" prepreči dostop do pevca, a dovolj počasi, da mu večina uspe seči v roko, preden jih odvlečejo iz dvorane. Morrissey je benevolenten bog, nam sporoča taka gesta. V (sarkastični?) maniri sekssimbola "Moz" tudi tokrat med zadnjo pesmijo s sebe strga srajco in jo vrže v prve vrste (kjer seveda izbruhne neusmiljeno puljenje zanjo).

Da je bil kljub precejšnji promociji obisk koncerta relativno slab (pa čeprav so številko dvigovali gostje iz sosednjih držav), pač samo še utrdi staro resnico o slovenskem koncertnem občinstvu. Naša domena ostajajo "reunion" turneje kakih Smokey in pa varietejske točke tipa 2 Cellos; da je "instantna romantika" Erosa Ramazzottija pred dvema tednoma trikrat bolj napolnila Stožice, je pač podatek, ki več pove o nas kot pa o Morrisseyu, ki mu ni treba apelirati na nostalgijo starih oboževalcev. Še vedno je lahko aktualen magnet za vse marginalizirane, odtujene duše in svetobolneže in še vedno je energičen katalizator besa, pa naj gre za krah demokracije ali mesno industrijo.

Ana Jurc