Tokratni koncertni izbor organizatorjev ŠKUC Buba ni zaznamovan z bobnečo distorzijo, temveč s tankočutno elektronsko glasbo, ki je v drugi polovici 90. let vzcvetela v Manchestru. Od tam namreč prihaja ikonični trip-hop duo Lamb, ki je širšemu občinstvu znan po veliki uspešnici Gorecki in gracioznem petju Lou Rhodes ter gladki, a nabrušeni produkciji Andyja Barlowa. Po petletnem premoru sta se spet povezala leta 2009, letos pa sta (po osmih letih) objavila peti album s simboličnim naslovom 5. To pot bo prefinjeno ubrana elektronika Lamb sploh prvič zadonela tudi pri nas, natančneje na odru Katedrale Kina Šiška ta četrtek, 1. decembra.

Med lambovsko "hibernacijo" je Rhodesova izdala tri samostojne albume, vključno z Beloved One, ki je bil uvrščen v ožji izbor za prestižno glasbeno nagrado mercury. Barlow je vmes posvetil remiksom in sodelovanju z drugimi umetniki, dokončal pa je tudi svoj prvi pravi solo projekt LOWB.

Eterična Lou Rhodes, ki jo v samostojnem ustvarjanju "vleče" bolj v smer akustične glasbe in folka, je pred koncertom spregovorila tudi za MMC.

Naslov vašega petega albuma je zelo preprost: 5. A pot do dokončanja pete plošče nikakor ni bila preprosta ... Kaj je tisto, zaradi česar sta po združitvi po petih letih in vseh razhajanjih med vama spet našla skupni jezik?

Ko sva se leta 2009 spet združila, sva nameravala odigrati le nekaj koncertov. Povabljena sva bila na festival Big Chill v Angliji in zdelo se nama je, da bi bilo zabavno spet skupaj stati na odru, zato nama je agent priskrbel še nekaj drugih nastopov. Načrtovala sva kakih šest festivalskih, a prišli smo na okrog 30 koncertov in med pripravami na te nastope sva začela pregledovati stare pesmi in jih predelovati, da bi bila produkcija slišati bolj sodobno in bi bili v živo bolj udarni. Pred očmi se nama je začela oblikovati nova zvočna vizija novega albuma Lamb. Vedno sva govorila, da bo do tega prišlo samo, če bova imeli kaj novega povedati, in zazdelo se nama je, da je ta trenutek končno napočil.

Se je bilo težko spet privaditi na dinamiko ustvarjanja glasbe z nekom drugim, potem ko sta z Andyjem vsak posebej ustvarjala lastne soloprojekte?
Ja, vsekakor, še posebej zame. Andy je pri projektu LOWB sodeloval z drugimi pevci, a jaz sem svoje pesmi pisala popolnoma sama, in to takrat, ko se mi je zazdelo. Tako da je bilo ustvarjanje z nekom drugim po daljšem času in v določenem časovnem okviru kar izziv. Ko sva začela delati album 5, sva se odločila, da ga želiva napisati hitro, da ne bi bil slišati preveč "spoliran", zato sva "kampanjsko" pisala pri Andyju v po teden dolgih blokih, vmes sva si jemala po teden odmora in nato začela spet. Res se je bilo težko privaditi na to, da greš v studio z "nepopisanim listom" in pišeš pod (časovnim) pritiskom.

Kot sta že večkrat povedala, sta se želela vrniti k zvoku vajine prve plošče iz leta 1996. Kaj je bila glavna razlika, ko primerjate ustvarjalna procesa? Seveda je tu tehnološki razvoj, a bolj nas zanimajo spremembe v vama, človekoma in umetnikoma - 15 let je kar dolga doba ...

Bolj je šlo za to, da sva želela na ploščo ujeti duha prvega albuma, kot pa da bi želela posnemati takratni zvok. Nisva želeli ustvariti "retro" plošče, ampak ohraniti določeno surovost, nedodelanost in preprostost, ki sva jo s časom in prek albumov izgubila. Kot človeka sva se v teh letih vsekakor zelo spremenila; oba sva zelo odrasla, in stvari, zaradi katerih sva se prepirala, naju zdaj nasmejejo. Veliko bolj ubrana sva, ko delava, vlada nekakšen pretok jin in jang, a brez vseh bodic.

V intervjuju za Observer ste pred nekaj meseci povedali, da je bila ena od sil v ozadju vajinega razhoda pred leti - poleg osebnih trenj - vmešavanje založbe, glasbeni šefi so menda želeli, da bi bila "slišati malo bolj kot Dido". Je zdaj, ko sta čisto za vse vidike nastajanja plošče skrbela sama, zelo drugače?

Ja, popolnoma drugače je! Na tem albumu sva počela čisto vse sama. Posnela in zmiksala sva ga v Andyjevem domačem studiu. Za podobo sem poskrbela jaz s prijateljsko pomočjo in kar pri menedžerju doma smo skupaj s prijatelji ročno oštevilčili in zapakirali posebno izdajo albuma, ki jo je bilo mogoče kupiti v prednaročilu. Takšen način urejanja stvari je resnično zdrav, najbolje pri vsem skupaj pa je, da imava popolno ustvarjalno svobodo.

Kakšna glasba vas navdihuje te dni? Še hodite na koncerte, kadar ste "na dopustu" od svojih?
Rada hodim na koncerte, ko je to le mogoče. Nič ni boljšega od tega! Nazadnje sem si ogledala Bona Iverja v Colston Hallu v Bristolu. Na odru ga spremlja osem glasbenikov in pripravijo resnično izjemen šov. Ko sva snemala 5, sva poslušala resnično mešane stvari, veliko tega, kar bi lahko uvrstili v "postdubstep": Mount Kimbie, Baths, Jamesa Blaka ...

Številni poslušalci bi vas "na prvi posluh" prej postavili v Bristol, a prihajate iz Manchestra. Ste se kdaj počutili kot del tamkajšnje "scene", čeprav imate resnično drugačen zvok od prevladujočega v mestu?
Pravzaprav nisva del nobene "scene". Sva pa ponosna na svoj izvor, saj je Manchester mesto z izjemno glasbeno dediščino. A si nikoli nisva želela pripadati določenemu prizorišču.

Kaj pa druge priznane manchestrske zasedbe? Kaj, recimo, menite o vrnitvi The Stone Roses na odre?
Nemogoče bi bilo prihajati iz Manchestra in ne biti prežet z glasbo številnih slovitih manchestrskih zasedb (smeh). Včasih nisi mogel niti vstopiti v bar kjer koli v mestu, ne da bi slišal The Stone Roses ali The Happy Mondays. A nimam nekih močnih občutkov glede združitve Stone Rosesov. To je pač nekakšna priložnost za vzbujanje nostalgičnih občutij pri ljudeh, ki so jih nekoč oboževali.