Vse fantazme, da ste dobri, bodo zrušene. Za nekaj več kot dvajset evrov boste namreč doživeli popolno lepoto. Tisti, ki ste vse to že občutili, ko je skupina Melodrom izdala istoimenski prvenec in ploščo The Guide, vse lahko podoživite in ste znova razočarani. Pisci glasbe in besedil so isti. In kljub drugačni sestavljanki popform in besed ista ostaja tudi lepota.

Preden je izšel novi album, ste na svojem Facebookovem profilu spremenili žanrsko kategorijo v melodromatično. Ste to storili, ker ste zdaj našli zvok, glasbeno podobo, ki ste jo iskali?
Matevž: Ne, kategorije nismo spremenili, ker bi bili zdaj kar naenkrat tako zelo zadovoljni s sabo.
Mina: Čeprav absolutno stojimo za svojo ploščo …
Matevž: Ampak bi to spremembo žanra lahko naredili že prej, če bi se prej spomnili. (Smeh)

Zadnja plošča je prva vaša plošča brez producenta Iztoka Turka. Ste ga kaj pogrešali?
Matevž: Hoteli smo delati s človekom, ki ga ne bi poznali, ker to zmeraj prinese novo svežino, nov način dela, novo perspektivo. S producentom Zmagom Šmonom smo prvič delali na starejšo analogno opremo, več časa smo si vzeli pri snemanju in iskanju zvoka.
Mina: Glede na to, da nas je pet (skupino sestavlja pet članov, op. a.) in da to ni spremenljiva postavka, potem je samo producent tisti, ki se lahko menja in prinese neko drugo dimenzijo. Iztok je odličen producent in z njim se dobro razumemo – ne gre za to, da se ga ne bi dalo pogrešati –, ampak smo si zaželeli poskusiti še kaj drugega. Sicer pa producent pri nas ni figura, ki bi zelo ali pa sploh posegala v aranžma, je pa absolutno odgovoren za končno zvočno sliko. Aranžmaji in izbira zvokov pa so v naši domeni.

V Mostarju ste snemali skoraj dva meseca. Mina, v nekem intervjuju si dejala, da ste katero izmed pesmi na prejšnjih dveh albumih zaradi neomejenega časa, ki ste ga imeli na voljo za snemanje, končali tudi v 'mah, dobro je, ne morem več' momentu. Ste šli v tuj studio zato, da bi bilo tega časa manj? Ste skladbe končali v dobrem razpoloženju?
Mina: Dvomim, da sem točno tako rekla, ampak ja, če imaš neomejeno časa, je treba na neki točki reči, da je zdaj končano. Gotovo pa ne sklenemo procesa takrat, ko se nam zdi, da je pesem slabo narejena.
Matevž: Če komad čez nekaj časa ni v redu, ga vržemo s plošče … Je pa to zelo različno. Kakšni komadi se postavijo takoj, z drugimi pa se trudiš in trudiš in imaš občutek, da si tik pri tem, da ga boš prijel, pa se ti izmika in ga po tem, ko se naveličaš tega lova, vržeš stran. Sicer pa smo v studio Pavarotti šli zaradi bistveno boljše opreme, kot si jo lahko privoščimo doma.
Mina: Tam smo najprej želeli narediti le miks, potem pa smo se zaradi delovnega vzdušja odločili, da tudi vse posnamemo v Mostarju. Zelo nam je bila všeč ideja, da je to neki proces v enem kosu. Da se plošča posname v nekem mestu, kjer se lahko izoliramo od drugega dogajanja in se lahko posvetimo delu. Bilo je intenzivneje.
Matevž: … Pa ceneje je bilo kot pri nas.
Mina in Matevž: Smo pa vseeno precej v minusu. (Smeh)

Naslov nove plošče Vse kar si pustila da leži na tleh je brez vejic.
Mina: Niti slučajno si nismo mislili, da bo to zanetilo tak ogenj v strehi. Na založbo prihaja gomila e-mailov, ki napadajo našega PR-agenta, češ da je nepismen, in se kot pravoverci razburjajo nad nami, da smo si drznili izvzeti vejice iz naslova. Vendar; brez vejic se Vse kar si pustila da leži na tleh približa celovitosti občnega imena in to je bil naš namen. Poimenuje tisto, kar 'si pustila, da leži na tleh'. Simbol tega na naslovnici je risalni žebljiček. Ne gre več za neki na pol končan stavek, ampak za enoto za to, kar tam na tleh je.
Matevž: Slovnica tega ne prepoveduje.
Mina: … Ne vem, zakaj se tako razburjajo. Gre za pesniški naslov. Po smislu bi radikalno gledano lahko bilo celo vse skupaj napisano. Zaradi berljivosti smo pustili presledke. Skratka, vemo, zakaj ni vejic, če koga to tako moti, pa naj si jih nariše.

Tri pesmi, ki so zdaj na albumu, preigravate že nekaj časa. Je to pomen naslova, torej da je album sestavljen iz pesmi, ki so se nekako 'valjale na tleh', vi pa ste jih zbrali in objavili?
Matevž: Vedno ko se lotiš novega projekta, je vsaj trideset odstotkov začetnega materiala takega, ki se vleče za tabo, pa ga še nisi naredil, ampak naslov plošče ne izhaja iz tega.
Mina: Vzet je sicer iz pesmi Rdeča na belem, vendar ni vezan na to besedilo. Kot naslov ta verz dobi nov kontekst – kakšen kontekst in kaj v njem pomeni, pa ostaja odprto …
Matevž: Teksti sicer večinoma govorijo o samoiskanju. Naslov zgoščenke zame povzema občutek, da, ko nekaj iščeš, ko se v nekaj zapičiš, za tabo ostaja kup stvari, ki so izgubile smisel.

Če se vseeno nekaj časa ustavimo pri vaših besedilih. Uporabljate abstraktne metafore, zaradi katerih je tekste težje razumeti. Gre le za nizanje besed in ustvarjanje skritih pomenov, ki jih v bistvu ni, ali je vsaka besedna zveza na nekem mestu namenoma in dejansko nekaj pomeni?
Mina: Vsi, ki pišejo tekste, podajajo nekaj na način, kot se to dogaja njim, kot sami to opažajo. Pri nas so besedila bolj hermetična, ker svet doživljamo drugače, s poudarki na nečem drugem. Mogoče so besedila zaradi tega manj eksplicitna glede razumljivosti, niso pa nič manj povedna. Metafora lahko pove več kot dolga razlaga prav zato, ker je vedno abstraktna, ker razpira nove pomene, ne pa da skriva, zamegljuje znane. Jezik v besedilih prilagajamo melodiji, in čeprav ne gre za prozo, uporabljamo tudi pesniške oblike in puščamo kakšna vrata nalašč odprta. Ni pa tako, da bi vsaka beseda imela blazne simbole – temu se v resnici posmehujemo. Besedne zveze so uporabljene tam, kjer morajo biti, bi se pa gotovo dalo nekaj povedati tudi drugače, vendar je ta način naš način.
Matevž: Ko govorimo o težki razumljivosti, hermetičnosti ... Taki teksti so dosti bolj iskreni, kot pa bi bili neki realistični teksti. Hkrati pa gre ta način podajanja občutij zelo skupaj z našo glasbo in nami samimi.
Mina: Ko nas poznaš, bi radi, da nas poznaš bolj celostno, da nam zlezeš bolj pod kožo, dlje od videza – in taka so tudi besedila. Teksti s prve, druge in zdajšnje plošče tudi niso neki nov svet. Navsezadnje so tako iskreni, da daleč vsak sebi ne morejo iti, ker jih vedno isti pišemo.
Matevž: So pa besedila na zadnji plošči verjetno najbolj osebna Melodromova besedila do zdaj. Vsa imajo svojo rdečo nit, temo, ki je, vsaj zdi se mi, v večini primerov precej jasna.

Pesem Preden grem naprej in pesem Odprta okna, prej poimenovana Industrial girls, naj bi izšli že na zgoščenki Variacije, kjer so različni producenti obdelali vaš drugi album. Na novi plošči najdemo obe – prva je ohranila obliko, drugo pa ste popolnoma spremenili. To je bila hitra, plesna pesem. Bil sem na kar nekaj vaših koncertih in poslušalci so uživali, čeprav pesmi niso poznali. Zdaj je pesem upočasnjena, razbita.
Matevž: Pesmi Industrial girls nismo tako spremenili, ker bi hoteli uničiti njeno plesnost, smo jo pa upočasnili in, kot praviš ti, razbili namenoma, saj v staro različico, čeprav je bila precej primernejša za na radijske valove, nismo verjeli. Vsak komad ima svojo zgodbo in tako smo tudi pri tej pesmi v nekem trenutku vzeli iste akorde in jo spremenili v nekaj drugega. Pesem Odprta okna je za nas boljša različica tega komada.
Mina: Vedno nam nekako uspe priti okrog sebe – smo zelo konsistentni v svoji nekonsistentnosti, ko govorimo o teh popformah. (Smeh.) Ne gre za to, da bi mi hoteli narediti dvajset Counting daysov ali pa Septembrov (dve najbolj znani pesmi skupine, op. a.), pa iz neznanih razlogov potem zavijemo nekam drugam, ampak so nam ti razlogi po navadi zelo znani. Izziv in tisto, kar nas žene pri delu, je to, da lovimo na neki drugi točki isto formo, ki pa ni hiter, poslušljiv in na prvo žogo dojemljiv komad. Gre za poigravanje s samo formo popglasbe, za njeno zanikanje in reinterpretacijo.
Matevž: Mogoče zdaj preveč analiziramo stvari. V resnici, ko se dela muzika, je vse na intuitivni in intimni ravni. Narediš komad, kakršen misliš, da bi moral biti, najbolje, kot ga znaš.
Mina: Je pa res, da imamo zelo intuitivno težnjo nemudoma uničiti komad, ki ga zavohamo kot potencialno preveč znanega.

Denis Vičič