Projekt, ki ga je poimenovala Romanca, je presek njenega dozdajšnjega (po)ustvarjanja. Ob treh klasičnih avtorjih, Mozartu, Moffatu in Lisztu, so v ospredju njene avtorske skladbe. 26-letnica je k sodelovanju povabila nekdanjo hrvaško predstavnico na Evroviziji (svojo državo je zastopala leta 2016) Nino Kraljić. In k svojemu repertoarju dodala še akustične priredbe skladb, ki jih je Kraljićeva ponudila na svojem prvencu Samo.

"Spoznali sva se pred nekaj leti na Akademiji v Zagrebu. Zdaj pa sem jo povabila k Romanci zato, ker je dobra interpretka, intonančno točna, izrazna, glasovno unikatna in iskrena. In takšna je tudi kot človek - unikatna in iskrena," je o Kraljićevi povedala Udovičeva.

Krajši pogovor pred njenim jutrišnjim koncertom s Kraljićevo v Kinu Šiška si lahko preberete spodaj.

Kaj je Romanca? Zakaj ste tako naslovili svoj prihajajoči koncert v Kinu Šiška?
Zven besede mi je všeč, izpeljan je iz mojega imena. Romanca je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika definirana kot pesem z vedro ljubezensko vsebino, pa bomo izvedli to tudi na koncertu.

Kako bi opisali ta projekt? Kaj dodajo drugi glasbeniki tako vašemu zvoku kot načinu razmišljanja?
Romanca je moj projekt, s katerim se predstavljam v prvi vrsti kot (klasična) pianistka, potem pa tudi kot avtorica skladb, besedil in aranžmajev. Ta večer že več mesecev komaj čakam. Veseli me, da bom lahko v istem večeru občinstvu zaigrala tako Mozarta kot svoje avtorske skladbe. Pri njih bodo ob meni štirje izjemni glasbeniki: Uroš Buh, Jan Gregorka, Rok Nemanič in Gašper Peršl. Vse glasbenike poznam že dlje in vsakega izmed njih občudujem. Učimo se drug od drugega in se dopolnjujemo. Imela sem tudi to srečo, da so bili moji mentorji v resnici tudi moji vzorniki.
Za klasiko velja, da je velika konkurenca. Je v manjšem okolju, kot je Slovenija, to še bolj izrazito?
Težko rečem, ker trenutno delam to, kar sem si od nekdaj želela, in na konkurenco niti ne mislim. Je pa danes po svetu in pri nas nedvomno veliko vrhunskih pianistov, morda je pri nas le odrov in občinstva premalo.
Sprva ste med šolanjem na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani obiskovali oddelek za džezovsko in zabavno glasbo, šele nato ste se posvetili klasiko. Zdaj ste združili moči z Nino Kraljić – sinonimom za moderno zabavno glasbo. Kako to?
Že pred konservatorijem sem deset let igrala izključno klasični repertoar in prav zaradi zasičenosti s tem sem se nato odločila za džezovsko smer na konservatoriju. Tako da malo skačem, s klasike na džez in spet nazaj ... Če se moram opredeliti, bi rekla, da sem klasična pianistka. Še raje vidim, če se mi ni treba opredeliti. Tako, kot se nerada opredeljuje tudi Nina. Spoznali sva se pred nekaj leti na akademiji v Zagrebu. Zdaj pa sem jo povabila k Romanci zato, ker je dobra interpretka, intonančno točna, izrazna, glasovno unikatna in iskrena. In takšna je tudi kot človek - unikatna in iskrena.
Zaključili ste študij na akademiji za glasbo v Zagrebu. Kdaj vas je "streslo" vprašanje: kaj pa zdaj?
Kar hitro me je streslo. Iščem priložnosti, ki jih je po koncu študija žal manj in ne več. Takoj sem se sicer samozaposlila v kulturi in začela poučevati v glasbeni šoli. Mislim pa, da je za mladega umetnika to premalo. Prehitro lahko izgubiš stik z glasbilom in odrom. Tega si ne želim, zato ustvarjam naprej, vadim in raziskujem. In Romanca je šele začetek.
Kako "kul" je, če si danes klasični umetnik?
Ne vem prav zares. Se mi pa zdi, da bo 19. januarja v Kinu Šiška "super kul", za klasičnega umetnika (smeh).