Večina z imenom Ennio Morricone še vedno povezuje stroge in zlobne poglede mož iz 'špagetivesternov' Sergia Leoneja, da pa je Morricone spisal še marsikaj drugega, je jasno vsem, ki so bili v ljubljanskih Križankah priča koncertu njegove glasbe. V Ljubljano je prišel tudi skoraj osemdesetletni mojster sam, saj je Morricone skozi program kar sam vodil glasbenike iz orkestra Roma Sinfonietta. Na repertoarju ni bila le filmska glasba. Ta je bil na vrsti šele po izvedbi kantate za flavto, zbor in orkester ter nokturna in passacaglie. Iz ogromnega korpusa svoje filmske glasbe je Morricone izbral glasbo iz filmov Malena, Novi kino Paradiž (oba je režiral Giuseppe Tornatore), Bilo je nekoč v Ameriki (Sergio Leone), Zveži me! (Pedro Almodovar), Vojne žrtve (Brian de Palma), Misija (Roland Joffé) in Queimada (Gillo Pontecorvo).

Od popa, prek filma, h klasiki
Za Ennia Morriconeja bi lahko skoraj rekli od popa k klasiki. V neugodnih gospodarskih razmerah po drugi svetovni vojni je namreč klasično izobraženi skladatelj in glasbenik (diplomiral je na rimski Narodni akademiji sv. Cecilije) družino preživljal predvsem kot džezovski glasbenik in aranžer popevk za italijansko radio-televizijo. Pri tem je Morricone sodeloval z velikimi legendami italijanske 'canzone', kakršna sta bila Mario Lanza in Rita Pavone. Zasebno je nenehno ustvarjal tudi lastno glasbo in enega prvih uspehov je dosegel s skladbo Se telefonado v izvedbi pevke Mine. Skladba, ki je prišla na sedmo mesto italijanske lestvice je nakazala, da njen avtor ni le običajen avtor popskladbic. Izjemno kompleksna glasba v tonalnosti in z ohranjanjem 'napetosti' skozi celotno kompozicijo je že kazala zančilnosti filmske glasbe, za katero ni dovolj le 'muzikalična lepota', ampak zahteva tudi neko sporočilnost, vsebovano v sami glasbi.

Ustrezno bizarna glasba za bizarne prizore
Svoje mojstrstvo je Morricone dokončno dokazal leta 1964, ko je skupaj s Sergiom Leonejem ustvaril film Za prgišče dolarjev. Izraz ustvaril film, in ne filmsko glasbo je na mestu. Številne od legendarnih prizorov iz svojih vesternov je namreč Leone dokončno ustvaril šele potem, ko je slišal Morriconejevo glasbo. Ker si zaradi zelo omejenega proračuna ni mogel privoščiti celotnega orkestra, se je Morricone v Leonejevih filmih zatekel k uporabi improviziranih instrumentov, 'strgalnikov', pištol, bičev, uporabil pa je tudi nekatera ljudska glasbila. Nastala je nekoliko nenavadna glasba, ki pa je izvrstno ustrezala prav tako malo nenavadnim prizorom iz Leonejevih filmov.

Ennio Morricone je glasbeno opremil vse Leonejeve špagetivesterne in tude nekatere njegove poznejše filme, večkrat je sodeloval tudi z mojstrom 'elegantne' srhljivke Dariom Argentom, bratoma Taviani, Mariom Bavo, P. P. Pasolinijem, Romanom Polanskim, Luisom Bunuelom, Johnom Carpenterjem in drugimi. Skoraj tako znamenita kot njegove partiture za Leonejeve filme je bila tudi glasba, s katero je opremil televizijski nadaljevanki Mojzes (1974) in Marco Polo (1982), podpisal pa je tudi glasbeno opremo glasbe televizijske serije Mafia, ki so jo v Italiji predvajali kar deset sezon.

Ostrakizem snobov iz koncertnih dvoran
Če so Morriconeja ljudje spoznali in vzljubili prav zaradi njegove filmske glasbe, pa mu je to otežilo pridobivanje ugleda znotraj same srenje skladateljev klasične glasbe. O tem 'ostrakizmu', ki so ga proti njemu izvajali 'zaresni' italijanski skladatelji, je Morricone večkrat tudi odkrito spregovoril. Riccardo Muti je bil tisti, ki je pomagal narediti konec temu neutemeljenemu snobizmu. V medijih je pel hvalo Morriconejevemu delu, kot zares veliko mojstrovino pa je označil delo Voci dal silenzio, ki ga je Morricone napisal pod vplivom terorističnih napadov 11. septembra 2001. Delo izraža nekaj tistega avantgardizma, ki je Morriconejevo glasbo zaznamoval od petdesetih naprej. Ob tem velja navesti tudi ime John Cage. Ameriški pionir elektronske glasbe in nestandardne uporabe glasbil v klasični glasbi je namreč močno vplival na Morriconeja.

Kdo na nebu prvi najde Morriconeja?
Za oskarja za najboljšo filmsko glasbo je bil Ennio Morricone nominiran petkrat. Dobil ga ni nikoli. Leta 2007 pa mu je ameriška filmska akademija podelila častnega oskarja za življenjsko delo. Prejel ga je iz rok Clinta Eastwooda, še ene legende, ki se je proslavila v filmih Ennia Morriconeja. Pravo legendo zaznamuje njen vpliv kar na najširši krog ljudi. Naslednji niz podatkov utemeljuje imenovanje Morriconeja za legendo. Kot vpliv na svojo glasbo so Morriconeja imenovali britanski rockerji Muse, v eno svojih pesmi je 'sample' iz Morriconejeve glasbe vključil celo hiphoper Jay-Z, italijanski trashmetalci Shizo so priredili Morriconejevo filmsko glasbo, Metallica pa na začetku svojih koncertov zaigra skladbo The Ecstasy of Gold (Ekstaza zlata) iz filma Dober, grd, hudoben. Ne nazadnje, po Morriconeju sta astronoma F. Mallia in A. Maury 27. avgusta 2005 poimenovala asteroid iz glavnega pasu asteroidov našega osončja, torej iz pasu med Jupitrom in Marsom. Nebesno telo se imenuje 152188 Morricone.

Polona Balantič