preplavil preplet orientalske in zahodne glasbe. Zanjo je glasba način medsebojne komunikacije različnih kultur, ki lahko vodi v nove miselne procese in odpira nova vprašanja.

Pevka in trebušna plesalka Natasha Atlas se je rodila leta 1964 v Belgiji v judovsko-egipčanski družini, danes pa živi med Francijo in Anglijo.

Izgubljene revolucije kot pesem
Sprva je zaslovela po svojih nastopih z zasedbo Transglobal Underground, pozneje pa kot samostojna umetnica posnela deset studijskih albumov in štiri kompilacijske. Kot je povedala v pogovoru za MMC, bo na novem albumu, ki bo izšel prihodnje leto, tudi pesem o egipčanskih izgubljenih revolucijah. Politično dogajanje redno spremlja in komentira tudi na svojih družbenih omrežjih in deluje kot ambasadorka dobre volje Združenih narodov v boju proti rasizmu.

V svoji večdesetletni karieri je sodelovala z glasbeniki, kot so Jean Michel Jarre, Belinda Carlisle in Peter Gabriel, njene pesmi pa so uporabili v mnogih filmih, med katerimi so Nebeško kraljestvo Ridleyja Scotta, Whatever Lola Wants Nabila Ayoucha, Bin-Jipu Kim Ki Duka in uspešnica Seks v mestu 2.

V najinem pogovoru pred prihodom na Bled je med drugim govorila o svojem nastajajočem orientalsko-džezovskem albumu, življenju na turneji in tem, zakaj pomanjkljiva izobrazba vodi v rasizem. Celoten intervju si lahko preberete spodaj.

Večkrat ste izrazili upanje, da bi lahko kot bližnjevzhodna glasbenica ustvarjali glasbo, ki bi postavljala in prečkala mostove, ki jih potrebuje regija. Kako vam to uspeva?
Glasba ima več funkcij – ena od njih je sprostiti, druga razveseliti, tretja vzbuditi v ljudeh željo po povezovanju in plesu. To so seveda same pozitivne stvari, ki se jim pridružuje še meditacija kot ena od mogočih pozitivnih funkcij glasbe. Ta pripomore k temu, da se um umiri. S glasbo, ki jo ustvarjamo mi, si želimo ljudi zbrati skupaj v dobrem počutju. Če ti to uspe, lahko s tem odpreš kanale drugim možnostim povezovanja različno mislečih. Tako lahko pripomoreš k temu, da ljudje spremenijo svoje mnenje, da ne mislijo več, da so stvari zgolj enoznačne in da obstaja le ena resnica.

Je bila politična nota v vaši umetnosti že v samem začetku ali ste šele sčasoma začeli v umetnosti delovati tudi političnoaktivistično?
Mislim, da sem zaradi svojih raznovrstnih korenin že po naravi politična. Preprosto je tako. Danes, ko se v ekonomiji dogajajo tako težke reči, v ospredje prihajata revščina in prestrašenost, ki združena povečujeta rasizem. V Angliji je, denimo, veliko ljudi dobilo napačne informacije od vlade – mislijo, da jim tujci jemljejo delo. To vidim kot posledico odsotnosti dobre izobrazbe, zaradi česar ljudje niso sposobni presoditi, kaj se zares dogaja. Krive so korporacije, ki ne plačujejo davkov, pri čemer nastrada delavski razred. Ta ostane brez dobre izobrazbe in nima duševnih orodij, prek katerih bi lahko razumeli, da gre za socio-ekonomski, in ne za imigrantski problem. V tem, slabi izobrazbi, vidim izvor rasizma in neenakosti.

So vas kot osebo, ki pripada več kulturam, odločitve, kot je brexit, osupnile. Ste zaskrbljeni?
Ja, veliko nas vidi brexit kot nekaj ogabnega. Veliko Britancev sploh ne ve, da ne bodo imeli nobene koristi od tega. S tem ne želim reči, da Evropska unija deluje sijajno. Potrebuje reforme, ampak ne na takšen način. Brexit je samo odvračanje pozornosti od tega, kar se resnično dogaja. Tisto je verjetno skrito in strašljivo. Mislim, da sem kot multikulturna oseba v prednosti, saj lahko razumem več plati. Če si rojen le v eni kulturi, le v eni viziji, težko razumeš ljudi iz drugih kultur. Glasba in umetnost sta ravno zato zelo pomembni – ko dobi glasba iz različnih kultur priložnost biti slišana, lahko komunicira z ljudmi, ki niso imeli možnosti sobivati s temi drugimi kulturami ali potovati. To vodi v nove miselne procese in v nova vprašanja, kar je krasno.

Del vaših nastopov je trebušni ples. Na kakšne odzive danes naletite? Se trebušne plesalke seksualizira, ali je to za vas lahko drža opolnomočenja za ženske, položaj moči?

Na Bližnjem vzhodu zagotovo nima opolnomočenjske komponente, ker je posredi seksualnost. To ni bilo nikoli spoštovanja vredno početje, trebušni ples je vedno imel negativno konotacijo. Pred tridesetimi leti je pomenil približno to, kar pomeni v Evropi lap dance (ples v naročju), čeprav je bil kot del dediščine antične kulture priznan kot kultura. Zame je samo ena od oblik umetnosti.

Danes obstaja v Kairu underground avantgardno glasbeno gibanje, nekatere od skupin veliko nastopajo na Zahodu, ena od njih je bila pred kratkim na naslovnici revije The Wire. Oni na primer v glasbo ne vpeljujejo trebušnega plesa, temveč ustvarjajo avantgardno glasbo, ki je bila vedno priljubljena v Evropi. V teh skupinah je veliko ženskih izvajalk, novih glasov Bližnjega vzhoda, stran od trebušnega plesa.

Kako doživljate politične spremembe in boje današnjega Egipta, kot so posledice predsedovanja egiptovskega predsednika Abdela Fataha Al Sisija?
Torej, Al Sisi prihaja iz vojske in je zato le še en diktator, v tem je enak kot vsi tisti pred njim. Nekateri pravijo, da je še hujši, ker bi rad uveljavil zelo stroga pravila. Kaj drugega ni bilo pričakovati od njega, ker je pač še en vojak. Glavni problem je, ponovno, slaba izobrazba. Veliko Egipčanov je nepismenih, zatorej nimajo orodja, s katerim bi se lahko postavili po robu takšni politiki.

Kako pa se počutite, ko se vračate v Egipt in tam koncertirate? Govorijo z vami kot z Egipčanko ali ste zanje Zahodnjakinja?
Zelo pomembno se mi zdi nastopati tam, saj sem v Egiptu živela sedem let. Sicer me ni bilo tam v času revolucije, bil pa je del moje družine, ki tam živi še danes. Tudi moj partner ima tam družino, je Anglo-Egipčan, pol Egipčan in pol Anglež. Ves čas spremljava, kaj se dogaja, redno naju obveščajo o dogajanju. Predvsem prek moževega brata, ki prav tako živi tam.

To verjetno močno vpliva na glasbo, ki jo ustvarjate?
Absolutno. Na albumu, ki ga bom izdala prihodnje leto, je pesem ravno o tem. Imenuje se Lost Revolutions (Izgubljene revolucije) in je rezultat dogajanj v Egiptu.

Koliko pa sledite dogajanju na svetovni glasbeni sceni? Ste še vedno radovedni, kaj se dogaja z novimi izvajalci? Vplivajo novi izvajalci na vašo novo glasbo?
Joj, zelo radovedna sem, še posebno glede novih glasbenih avantgardnih antipopskupin, ki prihajajo iz Kaira. Moj naslednji album je nekakšen hibrid džeza, nekaj, čemur rečejo orientalski džez. A ker me, kot rečeno, zelo zanima avantgarda, s partnerjem ravno pripravljava projekt, ki bo bolj elektronski.

V vašo glasbo pa se priplazijo tudi druge umetnosti, na albumu iz leta 2010 ste kot glavni navdih navedli pesmi slovitega indijskega pesnika Rabindranatha Tagoreja?
Tako je, sledi njegovega dela so vidne v moji glasbi, prav tako dela Petra Josepha in Jacquesa Fresca, ki sta socio-politična znanstvenika. Pišeta o zadevah, ki se močno povezujejo z mojim delom.

Vaše otroštvo nenehnih selitev je prešlo v odraslost nenehnih turnej. Si predstavljate življenje brez nenehnih premikov?
V mnogočem sem se na takšen način življenja privadila. No, so nekateri vidiki stalnega premikanja, na katere se nikoli ne privadiš, kot je to, da na poti nenehno izgubljam stvari: najpogosteje slušalke in nogavice. To mi gre na živce na turnejah, to pozabljanje stvari v mestih, ki jih zapuščam. Ne bi pa prenehala živeti tako. Če sem predolgo v istem mestu, me začnejo srbeti podplati. Biti na poti se mi zdi dober način, kako ostajati povezan z ljudmi in njihovimi življenji, saj stalno spoznavam nove ljudi in se pogovarjam o njihovih težavah. V nasprotnem primeru lahko postaneš preveč obremenjen z lastnimi težavami. Vse sranje po svetu seveda lahko spremljaš po televiziji, a je vseeno drugače spoznavati ljudi iz oči v oči, ne prek Instagrama.

Friday night in Monte-Carlo

Příspěvek sdílený Natacha Atlas Official (@natachaatlas), Čec 9, 2018 v 6:23 PDT