Ta predvideva pravočasno odločitev za spretni prodor v prvo vrsto. Enkrat osvojen položaj se zadrži dokaj zlahka. Koncerti skupine Nitzer Ebb – še posebno tisti, ki se dogajajo v "deželi Nemški" – so precej večja preizkušnja. Že pred začetkom koncerta zavzet frontalni položaj pomeni skoraj manj kot nič. Tisti, ki vas skušajo odstraniti – kot boste kmalu spoznali, je ta izraz povsem na mestu – so tedaj še v zaledju.

Nenavadno krčenje osebnega prostora
Če se lahko pohvalite z dobro razvito intuicijo, lahko v trenutku, ko se v ozadju odra zasvetijo simboli skupine (stilizirano zobato kolo, kladivo, peterokraka zvezda in črke NEP), za svojim hrbtom začutite prve sunkovite premike. Pojavi se dokaj sveže rekrutirana svetlolasa bobnarka Kourtney Klein, ki se je skupini pridružila na letošnji turneji Body of Work. Iz občinstva se zaslišijo posamezni vzkliki in žvižgi, a večjega odziva ni. Pojavi se Bon Harris, prvi iz dvojice, ki skupino vodi že vse od njenega nastanka leta 1982. Osebni prostor vseh v prvih vrstah se občutno zmanjša.

Pojavi se pevec in glavni fokus koncerta Douglas McCarthy. Osebni prostor izgine in začutiš prve pritiske na rebra. Zaslišijo se prvi takti pesmi Getting Closer in jurišniki, ki jih najlažje prepoznaš po pobritih glavah (številni se odločijo tudi za pričesko, pri kateri vrhu glave prevladuje nekaj zelo podobnega heliodromu), vojaških čevljih ali bulerjih ter vanje zatlačenih hlačah, pridrejo pred oder. Nastane hud kaos, v katerega si tudi varnostniki skoraj ne upajo posegati. Tudi če si ženskega spola in že na prvi pogled v zares lahki kategoriji, si ne moreš obetati milosti.

Taktičen umik v zaledje
Veliko obiskovalcev se previdno umakne v ozadje. A zaradi zares odličnega nastopa, ki so ga Nitzer Ebb prikazali na prav vsakem izmed treh koncertov, ki mi jih je uspelo ujeti letos, se splača tvegati polomljena rebra in lažji pretres možganov. Med približno uro dolgim nastopom si lahko namreč obetaš vsaj desetkratno zares intenzivno intimno srečanje z varnostno ograjo, ki so jo postavljavci odra kar popravljali. Nenehni udarci obnjo so namreč vedno znova razrahljali vijake, s katerimi je bila ograja pritrjena, in grozilo je, da se bo ograja spremenila v kup zbitega železja.

Zmedena ideološka podstat skrajnih desničarjev
Zgornji popis najbolj agresivne skupine Nitzer Ebb spominja na opis neonacistov. Ti so sicer britansko skupino že kmalu vzeli za svojo. Nič čudnega. Douglas McCarthy na odru pač postopa v nad koleni razširjenih črnih hlačah, vojaškim ali jahalnim podobnih škornjih in črni srajci. Ta "moda" ima že več kot dvajsetletno tradicijo, ki pa ne korenini v morebitnih sumljivih ideoloških prepričanjih katerega izmed obeh stalnih članov skupine. McCarthy je novinarjem že večkrat pojasnil, da so pri petnajstih, ko so začeli ustvarjati skupino, pač hoteli videti kot zares "hudi" možje. To jim je uspevalo s spornimi oblačili, pri tem pa jih niti ni zanimalo, ali jih ljudje povezujejo z nacizmom ali pa s sovjetskim totalitarizmom. Znaka skupine sta namreč tudi kladivo in peterokraka zvezda, kar pa nemški desničarji zlahka spregledajo in se raje osredotočijo na pojavo Douglasa McCarthyja. Razmišljanje o pomenu drugih simbolih na odru bi bilo verjetno zanje neprijetno, saj bi si hitro morali priznati, da Nitzer Ebb pravzaprav niso "njihova" skupina.

Kaj uganja Doug McCarthy?
Še vedno pa nismo pojasnili, zakaj se tako zelo splača vztrajati v nevarni prvi vrsti, in to na koncertu skupine, ki je zadnji studijski album izdala pred več kot desetletjem. Tudi če sovražite v zadnjih letih tako zelo intenzivno uporabljano (in zlorabljano) besedo energija, jo boste morali še enkrat prebrati. Koncerti skupine Nitzer Ebb so izbruh energije. Doug McCarthy neutrudno paradira po odru, si na sredi koncerta nujno sleče srajco (ženski del občinstva s potezo ni nezadovoljen) in kljub fizični zahtevnosti nastopa ne izgubi niti malo glasu. To pa je skoraj najpomembneje, saj se tudi zares velikim skupinam ali solistom vse prepogosto dogaja, da je njihova glasbena predstava v živo zelo medel posnetek intenzivnosti, ki jo lahko zaznamo ob poslušanju studijskih posnetkov. McCarthy se tudi ne zateka h klišejskim in pogosto dolgoveznim debatam z občinstvom, stik, s katerim mu odlično uspeva ohranjati z dokaj skromno in zanj značilno mimiko telesa in obraza.

Ne le pravi oboževalci, ampak tudi tisti, ki so si ogledali že vrsto koncertov zelo različnih izvajalcev, se lahko upravičeno vprašajo, kaj je tisto, kar naredi neko skupino za svetovno zvezdo. Nitzer Ebb nikoli niso bili zvezde MTV-ja, kjer lahko vsak dan zasledimo množico izvajalcev, katerih glasba se zares ne more pohvaliti z izjemno prepoznavnostjo in inovativnostjo. A čeprav niso nikoli bili zvezdniki, skupini Nitzer Ebb številni priznavajo velik vpliv na sodobno glasbo. Posebno na plesno glasbo.

Depeche Mode "najamejo" Nitzer Ebb
Kot ene od začetnikov glasbenega žanra EBM (Electronic Body Music), ki je predhodnikl techna, so skupino Nitzer Ebb v letih 1988 in 1990 kot goste na svojo turnejo povabili Depeche Mode, katerih nekdanji član Alan Wilder je pozneje še večkrat sodeloval z Dougom McCarthyjem. Poudarek na močnem ritmu (pogosto so ga opisovali s pridevnikom tevtonski), preprostih in ponavljajočih se kratkih besedilih in zanimivih aranžmajih je ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih skupini prislužil celo status ene najzanimivejših na klubski sceni na španski obali in na Balearih.

To bi bil lahko začetek velikega uspeha. A Nitzer Ebb so ubrali drugačno pot. Z leta 1995 izdanim albumom Big Hit so se "izneverili" pričakovanjem številnih "tehnašev". Bolj kompleksne skladbe, v katerih je sodelovala močna kitara, in večji poudarek na melodiji so razcepili oboževalce. Številni so odšli, številni pa so ostali. In tem so se pridružili še novi, ki so pripomogli k temu, da uspe skupini Nitzer Ebb na koncertih brez intenzivnega oglaševanja pritegniti vsaj dva tisoč ljudi. To ne velja le za Nemčijo, ampak tudi za Združene države Amerike in nekatere srednjeevropske države, kot sta Češka in Poljska, kjer je scena industriala in EBM-a še vedno močna.

Polona Balantič