Festival argentinske kulture, ki ga bo Cankarjev dom gostil še slab mesec dni, je s koncertom zasedbe Bajofondo dosegel povsem nepričakovane razsežnosti. Pisani kolektiv Bajofondo, ki združuje glasbenike iz Argentine in Uruguaya, svojo glasbo opisuje kot "dramo, na katero se da plesati". Obiskovalci, ki so morda pričakovali globoke čustvene izlive ognjevitega tanga, za strast niso bili prikrajšani, obenem pa so dobili še veliko "porcijo" urbanih ritmov.

Z grammyjem nagrajena skupina, ki je pri nas predstavljala svoj drugi album, Supervielle: Bajofondo Tango Club Presents, na kateri v ospredje stopa didžej in pianist Luciano Supervielle. V Franciji rojeni Supervielle, ki za svojo domovino navaja Urugvay, si je med pripravami na nastop utrgal nekaj minut tudi za pogovor z nami.

Pravkar ste začeli svojo evropsko turnejo. Lahko zamudniki vaš koncert ujamejo še kje v neposredni bližini?
Ja, v Ljubljano smo prišli šele nekaj ur pred nastopom. Turnejo smo začeli včeraj v Utrechtu, jutri pa nastopamo že v Stadtgartnu v Nemčiji; naslednji mesec bomo igrali po Belgiji, Norveški, Švedski in enkrat celo v Grčiji, kar je vse precej daleč od tukaj.

Torej ne boste imeli časa »preizkusiti« ljubljanskega nočnega življenja?
Verjetno ne, turneje so zelo naporne. Preteklo noč na primer sploh nismo spali. Sčasoma ugotoviš, da moraš vsak prost trenutek porabiti za spanje, da si med koncerti nekako opomoreš.

V Cankarjevem domu boste nastopili v Veliki sprejemni dvorani, ki takih dogodkov ponavadi ne gosti. Se vam zdi, da vaša glasba ustvarjena za diskoteke ali pa »deluje« tudi v bolj formalnem okolju?
Naš šov pravzaprav obsega več umetniških zvrsti, zato so nas v preteklosti vabili tako v gledališča kot v diskoteke. V naši glasbi se prepletajo elementi obeh svetov, tradicije in nočnega, klubskega življenja. Pravzaprav raje vidimo, če ljudje ob naših ritmih plešejo, ampak tudi v koncertni dvorani se ne počutimo slabo.

Torej svoje nastope razumete kot celotno predstavo, in ne le kot koncert?
Ne, hotel sem reči samo, da svoj nastop ponavadi zasnujemo malo širše – pomemben je tudi element vizualnega (med koncertom je v ozadju na velikem platnu videoprojekcija, ki obsega vse od konstruktivistične poezije do matematičnih grafov, op. n.). Ampak v bistvu v Argentini in Urugvaju besedo šov uporabljamo zelo svobodno, za vse, kar je malce bolj velikopotezno.

Slovenci imamo – v večini primerov – zelo ustaljeno predstavo o tem, kaj naj bi obsegal tradicionalni tango, in elektronskih ritmov v tem kontekstu ponavadi ne pričakujemo. Ste si zadali cilj, s svojo glasbo podirati stereotipe o tradicionalni glasbi in njenem mestu v popularni kulturi?
V bistvu niti ne. Tango je seveda zvrst z izjemno bogato tradicijo in plodno zgodovino; če prihajaš iz takega ozadja, kot mi, se tej ogromni teži izročila preprosto ne moreš izogniti. Glede nečesa pa smo bili vedno jasno opredeljeni: nikoli nismo poskušali slediti smerem tanga nuevo (žanr, ki je klasičnemu argentinskemu tangu v 20. stoletju dodal elemente džeza in klasične glasbe, op. n.). Uglasbiti poskušamo svojo kulturo, in sem sodijo Jimi Hendrix, The Beatles, pa seveda tudi Ástor Piazzolla (glavni predstavnik tanga nuevo, op. n.)

V naših krajih je postal v zadnjem času zelo popularen turbofolk, ki se naslanja na elemente tradicionalne glasbe, obenem pa nekako velja za manjvreden žanr. Kako se vi odzivate na kritike privržencev klasičnega tanga?
Ne presenečajo nas. Naša glasba je zelo vezana na našo generacijo in na urbano kulturo. Dokler bomo verjeli v glasbo, ki jo ustvarjamo, bomo imeli mirno vest, kritike gor ali dol. Do neke mere gre preprosto za prepad med generacijami, za to, kako ozko ali široko je človek pripravljen zastaviti meje določenega žanra.

Leta 2003 ste dobili latino grammyja za najboljšo inštrumentalno pop skupino. Z novim albumom ste se še bolj obrnili v smer ambientalne glasbe. (Še) sprejemate oznako popa?
Naš prvi album, Bajofondo Tango Club, je bolj elektronsko obarvan, bolj "laboratorijski", poslušalcu ne da občutka, da gre za skupino. Na drugi plošči, ki je nekako moj solo v okviru kolektiva, je lažje začutiti "motor", ki poganja glasbo, občutek skupine, igranja na inštrumente. Sami se res težko opredelimo, ali smo pop ali kaj drugega. Vsak glasbenik verjetno išče lepoto in ne tega, da bi čim bolj natančno "zadel" ta ali oni žanr.

Glede na to, da poudarjate, kako zelo je vaša glasba vkoreninjena v latinskoameriško tradicijo – ali verjamete, da se lahko »evropskemu duhu« približate tako kot domačim občinstvom? Ali ostaja vaša glasba do neke mere "neprevedljiva" ali pa velja, da je to univerzalni jezik?
Seveda ne obstaja en sam način poslušanja glasbe. Ob npr. Mozartovi glasbi lahko uživate, pa čeprav ne veste ničesar o njegovem življenju ali obdobju, v katerem je živel – vseeno pa jo boste dojeli na drugačen način kot nekdo, ki je izvedenec na tem področju. In podobno - nekdo, ki pozna kulturo iz območja Ria de la Plate in ki je že slišal Astorja Piazollo, bo naše delo dojemal drugače kot nekdo, ki se s tangom še ni srečal. Toda onkraj vsega tega je vedno glasba sama, ki je po naravi demokratična, dostopna vsakomur.

A. J.