V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (CD) je z orkestrom Slovenske filharmonije in dirigentom Emmanuelom Villaumom nastopila sopranistka Ana Netrebko. V koncertni izvedbi opere Čajkovskega Jolanta je zasedla naslovno vlogo slepe kraljeve hčere. Koncert v Ljubljani je bil prvi v sklopu evropske turneje Netrebkove s slovenskimi filharmoniki.

Netrebkovi so na odru delale družbo tudi tri slovenske solistke - Monika Bohinec, Nuška Drašček in Theresa Plut. Turneja bo pevce in orkester Slovenske filharmonije popeljala še v Stuttgart, München, Amsterdam, Pariz, Berlin, Frankfurt, Nürnberg, Prago, Essen in na Dunaj. To bo do zdaej najdaljša koncertna turneja Netrebkove, v okviru katere bo tudi prvič obiskala Češko in Slovenijo.

Umetnost za izbrance
Cene vstopnic so 65, 145 in 195 evrov. (Na blagajni CD-ja je bilo v ponedeljek popoldne na voljo še nekaj vstopnic po 145 in 195 evrov). Poleg tega, da koncert ni dostopen za vsak žep, pa Netrebkova očitno prav tako ne potrebuje promocije: za slovenske medije ni dajala nobenih intervjujev, tiskovne konference niso priredili, prav tako pa so plačljive vse akreditacije.

Ana Netrebko je v zadnjih letih postala prva dama največjih opernih odrov, tudi Metropolitanske opere v New Yorku. Vlogo Jolante, v kateri jo bo mogoče slišati v Ljubljani, je pela tudi lani na Salzburškem poletnem festivalu z orkestrom Mozarteum.

Kako so se slovenski filharmoniki znašli v tej luksuzni službi?
Kot je povedal direktor Slovenske filharmonije Damjan Damjanovič, ima vse zasluge za gostovanje njihov šef dirigent Villaume, ki je že velikokrat delal z Netrebkovo in ki je eden njenih najljubših dirigentov. Filharmoniki so nato predlagali, naj namesto sedmih orkestrskih zasedb Netrebkova na turnejo vzame Slovensko filharmonijo.

Lepa ... in nadarjena?
Ana Netrebko ni klasična, matronasta operna diva "stare šole": če ne drugega, jo je Playboy uvrstil na svoj seznam "najbolj seksi žensk v klasiki", Times pa na lestvico najvplivnejših ljudi na svetu; pred časom se nam je smehljala celo z reklam za barvo za lase. Seveda pa je to lahko tudi dvorezen meč: po tistem starem nenapisanem pravilu, da nihče ne sme imeti vsega - torej biti lep, pameten in še nadarjen po vrhu - je za Netrebkovo dolgo veljalo, da jo je bolje gledati kot poslušati. Na opernih blogih se nad "tisto lepo, kruto dekle iz neke ruske province" spravljajo zaradi njenih menda vprašljivih trilčkov, izvajanja koloratur in nedodelanega italijanskega naglasa. A za vsakega kritika se najde pet takih, ki jo v zvezde kujejo kot "novo Mario Callas".

Novodobna Pepelka
Netrebkova se je rodila v Krasnodaru, južni provinci na ukrajinski meji. "Operi sem se posvetila, ker je bilo v teh krogih malo manj konkurence kot v igralskem poklicu," je Netrebkova precej prostodušno priznala v nekem intervjuju za Newsweek. Med študijem na sanktpeterburškem konzervatoriju, kjer ji učitelji niso napovedovali ravno blesteče pevske kariere, je za dodaten zaslužek ribala tla in stranišča v Mariinskem gledališču, prav tisti sloviti ustanovi, kjer je malo pozneje na avdiciji očarala umetniškega vodjo Valerija Gergijeva. Operni debi je doživela stara 22 let kot Suzanne v Mozartovi Figarovi svatbi.

Mačehovski rojaki
V domovini je idealizacija Netrebkove precej manj samoumevna. Ista kombinacija klasične izobrazbe in nadarjenosti ter spogledovanja s t. i. mainstream mediji, ki ji je do uspeha pomagala na Zahodu, gre Rusom v nos. "Iz umazanije se je prebila do plemstva - in zdaj se ne zna obnašati kot ena zmed njih," je pred člasom po njej udrihal urednik vplivne ruske revije.

Kadar ni na katerem izmed 60 (po navadi razprodanih) nastopov, kolikor jih najbolj iskana sopranistka na svetu povprečno opravi v enem letu, Netrebkova tako lahko izbira med domovi na Dunaju, v Sankt Peterburgu ali New Yorku. Za piko na i je tu še njen mož, čedni urugvajski basbaritonist Erwin Schrott, s katerim imata sina Tiaga.