Vest o umetnikovi smrti so na Facebooku sporočili njegovi glasbeni kolegi.

Sorodna novica Treba je več kot le opazovati svoj popek

"Treba je biti radoveden v življenju in gledati okoli sebe – ne se samo poglabljati vase in opazovati samo svoj popek," je pred leti v intervjuju za MMC povedal skladatelj akademik Janez Matičič.

Skladatelj je pred okroglim, 90. jubilejem povedal, da je lepota tisti cilj, ki ga išče. Duša ga je "gnala za iskanjem lepote, tiste lepote, ki smo jo vedno občudovali v čudovito napisanih skladbah in ki jo skušam jaz po svoji poti nadaljevati in v svojem smislu še naprej izražati".

Janez Matičič se je rodil 3. junija 1926 v Ljubljani, kjer je na Akademiji za glasbo končal študij kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu in dirigiranja pri Danilu Švari. Študiral je tudi klavir, ki ga je zamenjal po začetkih z violino, ta pa ga je spremljal ne le na ustvarjalni, temveč tudi na izvajalski poti.

Brez predsodkov do elektronike
Večino ustvarjalnega življenja je preživel v Parizu, svetovljanski vplivi pa so zaznamovali tudi njegovo glasbo. Ob sodobnih tehnikah in medijih ter tradicionalnih zvrsteh je vanjo vpletel tudi elektroniko. Največji del opusa je posvetil klavirskim delom, ki jih je sam tudi interpretiral.

Bil je profesor na Srednji glasbeni šoli, Akademiji za glasbo in oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, zatem je v letih 1982–1996 na nekaterih pariških konservatorijih poučeval klavir, ki se ga je učil pri Hildi Horak in Antonu Trostu.

Svetovno znani glasbeni sodelavci
V Parizu, kamor je odšel leta 1959, ga je v sodobnejše kompozicijske tokove usmerila slovita Nadja Boulanger. Sodeloval je tudi s Skupino za raziskave konkretne glasbe pod vodstvom Pierra Schaefferja. Nekatera elektroakustična dela je, kot piše na spletni strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ustvarjal tudi v drugih studiih. Tako so nastala dela, kot so Tri vizije, Oscilacije, Fuzije in Cosmophonie za klavir in magnetofonski trak.

Vendarle pa je najpomembnejši njegov opus klavirskih del, ki je hkrati med najobsežnejšimi v vsej slovenski glasbeni ustvarjalnosti. Nekatera so izšla tudi na zgoščenkah. Med njegovimi instrumentalnimi deli sta dve simfoniji in več koncertantnih del, ustvaril pa je tudi mnoge komorne in solistične skladbe. V njegovem opusu so Preludiji, Dvanajst etud, Resonances, Palpitations, dva koncerta za klavir in orkester, Koncert za violino in orkester, Suita za godalni orkester, Intermittences, Utripi in Gemini za dva klavirja.

Kot je presodil muzikolog Gregor Pompe, se Matičičeva glasba močno napaja pri neobrzdani bujni zvočnosti Ravela, kontrapunktični premočrtnosti Bacha ali romantičnem klasicizmu Brahmsa.

"Navdih pride šele z delom"
Matičič ni verjel v romantični koncept navdiha. "Navdih je nekaj, kar je še iz romantičnega obdobja, v siceršnjem ustvarjanju pa je to neka osnovna substanca, v katero jaz ne bi preveč verjel," je še povedal v intervjuju za MMC. "Saj vemo, kaj je rekel Stravinski: "Navdih je nekaj, kar pride ali ne pride, ampak vedno pride šele z delom." Več kot delate, bolj ste trdni v svojem poslu in ideje se množijo."

V utemeljitvi Prešernove nagrade leta 2007 so zapisali, da njegov opus določajo nepredvidljivost, izvirnost, nenehno iskanje ter tudi pri visoki starosti večni notranji nemir in skoraj otroška igrivost.

"Sem komponist. Komponiram vse od otroštva dalje. Kot komponist sem prehodil zelo dolgo pot: tako dolgo, da površni poslušalec med mojimi zgodnjimi in poznejšimi deli ne bi mogel vzpostaviti nobene povezave. Vendar sem vsa ta dela skomponiral jaz, in čeprav so tako različna, jih enakovredno priznavam za svoja," je povedal v enem od intervjujev.