Oglas
Treba je biti radoveden v življenju in gledati okoli sebe - ne se samo poglabljati vase in opazovati samo svoj popek.
Navdiha, kot je obravnavan v romantičnih filmih, pa ne jemljem resno.
Naj bo ena klavirska kompozicija še tako dobra, ne bo tako znana kot nekaj, kar se predvaja pri Jožovcu. Gre pač za glasbo, za katero del občinstva sploh ne ve, da obstaja, da so tudi sonate na svetu in da so kdaj živeli skladatelji, kot sta Mozart in Beethoven.
Nisem tiste baže človek, ki se mora vedno izkazovati, da je družbeno na robu.
Najvišje priznanje, ki ga lahko umetnik dobi pri nas in ki si ga bo letos razdelil z igralcem Radkom Poličem - Racem, mu je prineslo prav skladanje, za katerega je dejal, da je pomembnejše od kariere koncertnega pianista, čeprav še danes sede za črno-bele tipke in pianistom poda interpretacijo svojega dela. Prav njim je namenjenih največ del letošnjega Prešernovega nagrajenca, čeprav so v njegovem opusu tudi dela za saksofon in violino; tako mu je leta 1981 njegov Koncert za violino in orkester prinesel nagrado Prešernovega sklada.
Tega zapušča še danes; med dogovarjanjem za intervju smo skladatelja, ki je lani praznoval 80. let, ujeli na Kanarskih otokih, preden je resnično odgovarjal na vprašanja, pa je odpotoval še v francosko prestolnico. Po vrnitvi v Ljubljano pa so ga čakala vprašanja, ki so jih za MMC sestavili profesor saksofona na Akademiji za glasbo Matjaž Drevenšek, ki je Matičiča tudi predlagal za Prešernovo nagrado, klarinetist in vodja Glasbene produkcije RTV Slovenija Boris Rener in Jure Godler, ki med drugim v oddaji Tistega lepega popoldneva razkriva, iz katerih del klasičnega repertoarja "kradejo" avtorji popularne glasbe.
Matjaž Drevenšek: Dragi Janez, tudi pri osemdesetih letih ste še vedno nepredvidljivi, izvirni, nenehno iščoči, notranje nemirni in skoraj otroško igrivi. Kako Vam to uspeva in ali imate za nas kak recept?
Recept bi bilo težko dati, ker je vsaka oseba na tem svetu drugačna. Vsekakor je treba biti optimist; ljudje, ki imajo vedno pesimistična prepričanja, se prej ujamejo v topogledna občutenja. Absolutno pa ni smiselno biti optimist čez vsako mero, ker naša doba ni taka, da bi bilo to mogoče biti v vsakem trenutku.
Treba je imeti veselje do narave in se ne predajati nobenim drogam, saj so te zagotovo prepogoj, da greste samo še navzdol. Potrebno je veliko svežega zraka in reda, kar pa ne pomeni, da se je treba strogo držati nekih norm. Treba je znati tudi improvizirati; če se nenadoma pojavi možnost spremembe, npr. izleta ali še kaj več - zakaj pa ne, treba je izkoristiti priložnost. Treba je biti radoveden v življenju in gledati okoli sebe - ne se samo poglabljati vase in opazovati samo svoj popek.
Boris Rener: Kje črpate svoj navdih?
Navdih je nekaj, kar je še iz romantičnega obdobja, v siceršnjem ustvarjanju pa je to neka osnovna substanca, v katero jaz ne bi preveč verjel. Saj vemo, kaj je rekel Stravinski: "Navdih je nekaj, kar pride ali ne pride, ampak vedno pride šele z delom." Več kot delate, bolj ste trdni v svojem poslu in ideje se množijo. Več pozornosti posvetite neki svoji ideji, bolj se bo izbistrila, več jih bo, močnejše bodo in preciznejše - to pa bi že lahko imenovali navdih - navdih, ki te sproži.
Lepa misel, lep obraz, ljubezen - to pa so situacije, ki so sicer v življenju lahko zelo prijetne, ki dajejo veliko veselja, ampak a priori pa še ne prinašajo obogatitve z glasbenimi idejami, za to je treba najprej imeti talent, nato voljo, znanje, veliko odločenost. So situacije, ko ste bolj razpoloženi, te pa na primer spodbudijo zdravje, prijetna družba, dobra novica in tako naprej. To pa lahko vpliva na to, da boste bolj sveži v svojem ustvarjalnem ambientu in mogoče bodo stvari lepše tekle. Navdiha, kot je filmsko obravnavan v romantičnih filmih, pa ne jemljem resno.
Matjaž Drevenšek: Kako to, da ste šele pred nekaj leti odkrili saksofon in ga začeli uporabljati v svojih skladbah?
To je pa Drevenšek sam kriv! Če njega ne bi bilo, tudi teh skladb verjetno ne bi bilo. Začelo se je z Drugo simfonijo, za katero sem si želel neki solistični instrument, in sem si nato izbral sopranski saksofon. Drevenšek je dobil to vlogo, s kateri je bil zelo zadovoljen. Izrazil je željo po nadaljnjem sodelovanju, pomagal mi je in zato sem se začel lotevati tudi del za saksofon, ki jih prej ni bilo v mojem repertoarju. Res veliko je sam pomagal pri tem, da je dajal spodbudo in kritično oceno. Brez njega teh del ne bi bilo.
Boris Rener: Kako ocenjujete trenutne razmere na področju skladanja sodobne slovenske glasbe za simfonični orkester? Predvsem bi rad, da se osredotočite na kakovost v mednarodnem merilu, količino, in ali je količina pogojena samo z naročili ali skladatelji še skladajo iz lastnega navdiha?
Te stvari pa presegajo moje poznavanje na tem področju. Ne morem slediti vsemu, kar se dogaja s simfoničnim orkestrom, ker me ni vedno tukaj (Matičič živi tudi v Franciji, op. a.). Vsekakor je simfonični orkester zelo dober orkester, ki zna pokazati svoje kvalitete, čeprav so ga včasih kritiki že zelo slabo ocenili. O tem ne bi govoril, ker vemo, od kod to prihaja. Včasih so bile kritike zagotovo namerne in niso bile zaslužene. Nihanja pa poznajo vsi orkesteri. Tudi orkester iz Clevelanda je včasih boljši, včasih slabši. Lahko imate dirigenta, ki naredi čudo, druga izvedba je pa lahko bolj povprečna. Zelo dober šef pa lahko naredi čudo.
Orkestri imajo včasih sami interes, da privabijo določene skladatelje, ki jih nato povabijo, da ustavrijo nekaj zanje. Sam imam še danes željo, da še kaj napišem za orkester.
Boris Rener: Kakšna je Vaša vizija prihodnosti sodobne simfonične glasbe? Ali bo postajala vse bolj eksperimentalna oziroma abstraktna na eni strani ali se bomo povrnili h koreninam "klasike"?
Simfonični orkester je zelo prožna substanca; z različnimi obravnavami se ga da zelo izboljšati in ga narediti bolj prezentnega za določeno nalogo. Skladatelj lahko oskrester uporablja tak, kot je že a priori, lahko pa naredi iz njega določene obogatitve. Sam simfonični orkester ima pred sabo še lepe dni, seveda pa je vse odvisno od skladateljev. Če bodo uporabljali samo stare, že uporabljene vzorce, to ne prinaša nobene posebej zanimive prihodnosti. Če pa so inovativni in imajo določene osebne domisleke, potem lahko naredijo veliko. Odvisno je, ali ima skladatelj ideje, domišljijo, potrebno znanje.
Eksperimentalna glasba je vedno spremljala potek glasbene zgodovine. Včasih je je bilo manj, a celo Wagner je moral sam eksperimentirati z določenimi inštrumenti, ki jih je uporabljal v svojih operah. Eksperimentalnost pa ni zajela vseh skladateljev, ki danes delujejo. Nekateri nimajo eksprimentalnega pohlepa, ustvarjajo, kot znajo, in tako želijo ustvarjati tudi v naprej. O razcvetu eksperimentalnosti bi lahko govorili v 60., 70. letih, ko gre za t. i. avantgardo, ki pa je danes ni več, in mislim, da jo lahko kar pozabimo. Vsa mogoča glasbena preizkušanja so šla nekam povsem drugam. Sicer so delno lahko zabavala, amapk čez čas pa so tudi dolgočasila.
Vsaj kar se koncertne ponudbe tiče, ne vidim, da bi bila eksperimentalna glasba kaj dobro zastopana, ne glede na vrsto zasedbe. Še če akademija pripravi koncert svojih učencev, se zelo redko zgodi, da je mogoče slišati eksperimentalno glasbo. Železni repertoar je še vedno zelo stabilen in utečen in bo tak še kar ostal.
Jure Godler: Mislite, da je skladatelj danes v Sloveniji lahko znan in nagrajen kljub temu, da njegovih kompozicij skorajda nihče ne pozna?
Odvisno je od tega, v katerem krogu svoje skladbe ponuja, kje so dosegljive - na rednih koncertih, albumih, v katerih dvoranah se njegova igrajo (bolj lokalno ali na velikem prizorišču). Nekateri skladatelji so pač manj poznani. Ne vem, za koga bi to lahko rekel .. najbrž zase. Vem, da sem kot dobitnik Prešernove nagrade v slovenski javnosti dosti manj poznana oseba kot moj sodobnitnik Radko Polič - Rac. Že njegov poklic je tak, da je omniprezenten - ljudje hodijo v kino, gledajo televizijo, in vsak, ki sem mu Raca omenil, ga je poznal in hvalil, da je dober igralec, ki ga je videl že v veliko delih. To je na primer oseba, ki je medijsko zelo znana.
Če bi jaz delal skladbo za harmoniko in pevski ansambel, ki bi moja dela izvajal v oddaji, kot je pri Jožovcu, bi me jasno poznala cela Slovenija. A pač delam skladbe, katerih raven niti najmanj ne spada v tak okvir in jih sliši povsem drug krog poslušalcev, katerega število ni nujno prav majhno. če je na primer delo večkrat zapovrstjo izvajano v Cankarjevem domu, mislim, da je to že lep izbor občinstva, ki te tako spozna - ampak to je izbor resnega občinstva, ki hodi na resne koncerte, ne k Jožovcu.
Jure Godler: V intervjuju v oddaji Tistega lepega popoldneva ministrica za kulturo vaših del (ko so ji bila predvajana) ni prepoznala, je pa o vas zelo lepo govorila in vas pohvalila. Kako si razlagate ta pojav?
Oddaje nisem videl, zato težko rečem. Lahko gre tukaj za nesporazum. Pogosto pa ima nekdo o nekom že iz javnega govorjenja določeno mnenje. Vsi vemo, da je bil Zoran Mušić izvrsten slikar, in hvalili ga bodo tudi ljudje, ki niso videli ene same njegove slike.
Jure Godler: Če bi vaša dela zavrteli današnjemu aparatu ministrstva za kulturo, mislite, da bi jih prepoznali?
Odvisno od tega, koliko so podkovani v glasbeni izobrazbi in koliko poznajo glasbena dela našega prostora. Vem, da so včasih bili ljudje, ki so bili politično zelo pomembni, na primer Josip Vidmar, ki je rad sledil glasbenemu življenju te dobe, ker je imel za ženo zelo znano in dobro pevko, ki je pela klasični repertoar. Čeprav nimam politično nič z njim, me je velikokrat hvalil in pogosto mi je kdo povedal, da me Vidmar zelo ceni in okrog razlaga, da sem zanj poleg Uroša Kreka najobetavnješi skladatelj. Priznam, da sem bil zaradi tega njegovega mnenja kdaj deležen tudi določenih ugodnosti.
Treba je seveda vedeti, da gre za skladbe, ki a priori ne morejo biti zelo znane. Naj bo ena klavirska kompozicija še tako dobra, ne bo tako znana kot nekaj, kar se predvaja pri Jožovcu. Gre pač za glasbo, za katero del občinstva sploh ne ve, da obstaja, da so tudi sonate na svetu in da so kdaj živeli skladatelji, kot sta Mozart in Beethoven. No, za Mozarta so verjetno slišali, ker je bilo ravno njegovo leto, sicer pa ...
Te stvari so tako nepopisno različne, da jih ne bi jemal kot neko merilo. Mnenje človeka, ki o klasični glasbi res nič ne ve, sploh ni merodajno. Če hočete o nečem izražati mnenje, morate o tem nekaj vedeti. Da moje skladbe široki publiki niso znane, mi je pa popolnoma jasno, saj drugače ne bi moglo biti, saj ne pišem popevk. Zame je to druga veja izražanja.
Matjaž Drevenšek: Boste za podelitev Prešernove nagrade oblekli obleko s kravato?
Kako pa naj bi se drugače oblekel? Seveda bom imel obleko in kravato. Nisem tiste baže človek, ki se mora vedno izkazovati, da je družbeno na robu, ki skuša biti nekaj ekstra, ki hodi okrog neobrit in skuštran, z dolgimi lasmi in rinko v nosu. Med te ne spadam, ne rabim te vrste usmerjanja pozornosti nase. Sem, kakršen sem, se bom pa za to priložnost, ki zahteva dostojni pristop, temu primerno oblekel. Ne bom prišel v kavbojkah in skuštran (smeh).
Mateja Tušek
Treba je biti radoveden v življenju in gledati okoli sebe - ne se samo poglabljati vase in opazovati samo svoj popek.
Navdiha, kot je obravnavan v romantičnih filmih, pa ne jemljem resno.
Naj bo ena klavirska kompozicija še tako dobra, ne bo tako znana kot nekaj, kar se predvaja pri Jožovcu. Gre pač za glasbo, za katero del občinstva sploh ne ve, da obstaja, da so tudi sonate na svetu in da so kdaj živeli skladatelji, kot sta Mozart in Beethoven.
Nisem tiste baže človek, ki se mora vedno izkazovati, da je družbeno na robu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje