Samospeve bosta na koncertu, ki se bo danes ob 20.00 začel v Slovenski filharmoniji, poustvarila sopranistka Martina Zadro in baritonist Jože Vidic ob spremljavi Lane Bradić in Vladimirja Mlinarića.

Najzgodnejša muza je bila arheologija
Lojze Lebič velja za enega najuglednejših slovenskih skladateljev. Formalno glasbeno izobrazbo je pridobil razmeroma pozno, saj je najprej doštudiral arheologijo, nato pa leta 1972 na Akademiji za glasbo končal kompozicijo in dirigiranje. Kljub temu se je kot ustvarjalec uveljavil že v družbi skupine Pro musica viva, ki se je spogledovala s sodobno resno glasbo.

Bil je korepetitor na Srednji baletni šoli v Ljubljani, pozneje je poučeval dirigiranje na Pedagoški akademiji ter predaval glasbenoteoretske vede na oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Vodil je APZ Tone Tomšič in Komorni zbor RTV Ljubljana.

Ljubezen do vokalne glasbe
Tudi ustvarjalno se je najprej posvečal vokalu, zlasti zboru. V veliki meri je izkušnja z vokalno glasbo tudi zakladnica znanja in navdiha za njegov ustvarjalni opus sploh. Vrsta njegovih vokalnih del je še danes kljub tehnični zahtevnosti pogosto na koncertnih sporedih, bistvo na glas vezanega glasbenega izražanja pa je po oceni muzikologa Leona Stefanije zakoreninjeno tudi v njegovem glasbenem mišljenju za instrumente.

Zanj tako značilno glasbeno govorico je po začetnem študijskem "uvajanju" v kompozicijsko obrt in nadaljnjem samostojnem avantgardnem iskanju lastnega izraza nakazal z Novembrskimi pesmimi za mezzosopran in orkester (1981/82).

"Glasbeni mistik"
"Lebičev opus, ki ga odtlej vedno bolj bogatijo dela s simfoničnim orkestrom, črpa iz tradicije modernizmov, zlasti tistih z druge polovice 20. stoletja. Vendar skladatelj obenem rad vključuje raznovrstne zgodovinske in čutne povezave s svetom okoli sebe," je ob umetnikovem jubileju zapisal Leon Stefanija. "Je častilec večnih estetskih vrednot in hkrati izjemen pripovedovalec osebnih resnic, velik v podrobnostih in sila prvinski v zasnovah svojih glasbenih del, glasbeni mistik po svojem ustvarjalnem bistvu in pragmatični razsvetlitelj po svojih kompozicijskih rešitvah, strog do sebe in sveta ter razumevajoč, celo blag do vsega, kar utegne širiti pogled onkraj trenutnega navdiha."

Prešernov nagrajenec
Lebič komponira za vse vrste zasedb. Njegove skladbe, med katerimi izstopajo kantata Požgana trava, simfonična dela Korant, Nicina, Queensland music, Cantico I in Cantico II ter vokalno-instrumentalni Miti in apokrifi in Ajdna - glasba o času, so prodrla tudi v širši glasbeni prostor, saj so bila izvedena na številnih festivalih po svetu. Leta 1991 je postal izredni, leta 1995 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1994 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Za Lebiča je glasba, kot je povedal v enem izmed intervjujev, "med vsemi umetnostmi najbolj družbena; izvaja se skupinsko (zbori, orkestri), posluša skupinsko (koncerti), mogoča je samo v široki komunikacijski verigi med ustvarjalcem, poustvarjalcem in poslušalcem, kar pa pri tem nastaja in se sprošča, je nepredvidljivo valovanje in dogajanje v duši svobodnega posameznika".