Linhartovi dvorani Cankarjevega doma bo drevi ob 19.30 potekal že tradicionalni glasbeno-filmski dogodek Slovenske kinoteke, Cankarjevega doma in 3. programa Radia Slovenija – programa Ars, ki se jim letos pridružuje še Simfonični orkester RTV Slovenija. Tokrat bodo ob projekciji nemega filma Zora: Pesem o dveh ljudeh (Sunrise: A Song Of Two Humans), ki ga je nemški režiser F. W. Murnau posnel leta 1927, krstno izvedli novo glasbo Andreja Goričarja, ki bo orkestru tudi dirigiral.

Večkrat nagrajeni pianist, skladatelj in aranžer Andrej Goričar (1971) je pravzaprav glasbo za film Zora: Pesem o dveh ljudeh zložil že leta 2002. To je bila tudi njegova prva partitura za kakšen nemi film, na tej pa zdaj temelji osvežena različica, ki je tako kot predhodnica nastala po naročilu Slovenske kinoteke. Prav tako po naročilu te ustanove je Goričar v preteklih letih zložil nove partiture za neme filmske klasike Erotikon z Ito Rino v glavni vlogi, ki ga je leta 1929 režiral Gustav Machaty, Nosferatu, ki je luč sveta ugledal leta 1922 prav tako v režiji F. W. Murnaua, Murnaua, in Naše gostoljubje, prefinjeno komedijo Busterja Ketona iz leta 1923. Mimogrede, ob svoji lanski 100. obletnici pa je Kinodvor pri Goričarju naročil novo partituro za nemi film Mladi Medardo (r. Mihaly Kertesz) – gre namreč za film, s katerim je nekdanji mestni kino Ljubljanski dvor odprl svoja vrata v letu 1923.

A vrnimo se h glasbi za film Zora, h kateri se je njen avtor torej prav tako vrnil po več kot dveh desetletjih. Eden najlepših in največjih nemih filmov je tudi ena skladateljevih prvih ljubezni med nemimi filmi. "Da je Zora izreden film, sem čutil takrat in čutim tudi danes. Nagovori te na pristen, a hkrati globoko sofisticiran način. Tudi glasba lahko nagovarja na podoben način. K tej ideji stremim kot skladatelj tudi sam. In prav v primeru partiture za Zoro se mi zdi, da se pristne 'mladostne' ideje prvotne različice lepo prepletejo z mojim današnjim morda nekoliko bolj prefinjenim pogledom," pravi Goričar.

Seveda se postavlja vprašanje, kako se je kot skladatelj po toliko letih znova srečati z lastnim delom in kako se ga lotiti na novo. Kot pove skladatelj, je njegova "prva Zora nastajala večinoma ponoči, zaključno taktnico pa sem potegnil nekega jutra leta 2002, tik pred zoro. Danes ne pišem več toliko ponoči, takrat pa je bil to pravzaprav edini čas, ko nisem imel drugih obveznosti – saj če ustvarjalnost potrebuje kaj, sta to čas in mir. Lahko rečem, da se je bilo, ko sem se letos lotil popolne prenove omenjene partiture, izredno zanimivo srečati s svojim tedanjim jazom.

Vrnil sem se po partituro v preteklost in jo prinesel nazaj v prihodnost. Tu se je srečala z drugačnim mano, ki jo je z velikim spoštovanjem predelal v nekaj, kar bi ustvaril že takrat, če bi vedel to, kar ve danes. In v nekaj, kar bi lahko ustvaril tudi danes, ker se še vedno čudi in še vedno čuti na podoben način kot takrat. Srečal sem se z dejanjem v preteklosti, za katero vem, da je bilo velik del v mozaiku nadaljnjih dejanj, vse do danes. Tako do njega gojim veliko spoštovanje."

Kot omenjeno, pa je imel kot avtor glasbe med svojo prvotno in svežo partituro za Zoro, še eno "srečanje" z delom W. F. Murnaua, ko je leta 2022 ob 100. obletnici premiere njegovega Nosferatuja napisal novo glasbo tudi za ta film. Goričar je že večkrat poudaril, da se mu zdi Murnau izredno muzikaličen režiser. "Ne nazadnje se to kaže tudi v njegovi izbiri filmskih podnaslovov, ki imajo name kot skladatelja že sami po sebi zelo navdihujoč vpliv. Tako sem za njegov film Nosferatu: Simfonija groze pred dvema letoma ustvaril komorno simfonijo, za film Zora: Pesem o dveh ljudeh pa letos simfonično pesnitev."

Po skladateljevem mnenju sta si film in glasba kot obliki umetniškega izražanja na splošno v marsičem zelo podobna, a ob tem poudarja, da se v eni stvari močno razlikujeta: "Glasba je namreč veliko bolj izmuzljiva, nekako nedoločljiva v prostoru in času. Četudi je poglobljena, zahtevna in popolnoma izpisana ter opremljena z metronomskimi oznakami, niti dve izvedbi nista enaki. Zaradi tega dejstva lahko odkrivamo nove in nove svetove vedno znova. Vsaka izvedba katere koli Beethovnove simfonije je drugačna in razlike v interpretaciji so lahko stvar doktorske disertacije."

Pri sodobnem filmu te lastnosti seveda niso prisotne. "Ko gre danes za filmsko premiero, bodo gledalci po vsem svetu gledali popolnoma enako zaporedje sličic na platnu. Prav tako v zvočnem filmu izmuzljivost glasbe seveda ne pride do izraza, ker gre tam za njen posnetek, ki ga poslušamo, vedno istega," poudari Goričar in nadaljuje, da ko pa "govorimo o avtorski glasbi, izvedeni v živo ob nemem filmu, pa je stvar popolnoma drugačna. Vsaka izvedba, četudi ene in iste glasbe, bo vsakič drugačna, vsakič bo imela pridih enkratnosti. In prav ta neponovljivost glasbe v kombinaciji s statičnostjo filmske podobe je čarobna kombinacija."

Po skladateljevem mnenju je "Murnau v glasbi občudoval prav to njeno izmuzljivo naravo. S svojim vizualnim pripovedništvom in inovativnimi snemalnimi tehnikami je skušal gledalca intenzivneje pritegniti v svoj filmski svet. Ta občutek 'udeleženosti' pa je že bližje spreminjajoči se in enkratni naravi glasbenega dela. Kako v filmu ustvariti nekaj, kar ima natančno obliko, kar je poglobljeno in prefinjeno, polno poetike, ekspresionizma in pravljičnosti, pa kljub temu preprosto in nekako realistično? Oglejte si film Zora: Pesem o dveh ljudeh."

Murnau je v Zori, svojem prvem ameriškem celovečercu, po Goričarjevih besedah "predstavil številna nasprotja, katerih meje uspešno zabriše; tudi sam je prinesel iz Evrope svoje ekspresionistično in poetično ozadje, ki ga neverjetno lepo zlije z bolj ameriškim načinom filmske pripovedi." Ob tem dodaja, da ga v tem filmu vedno očara njegova nedoločljivost kraja dogajanja, saj se zdi, kot da "se vse dogaja nekje na pol poti med Evropo in ZDA. Da to resnično drži, priča že prvi mednapis v filmu, ki se v prostem prevodu glasi: 'Ta pesem o Možu in njegovi Ženi je od nikoder in od povsod; lahko jo slišite kjerkoli in kadarkoli.'

Gre vsekakor za enega najlepših uvodnih mednapisov v nemih filmih, kar jih poznam. Kot gledalca te takoj nagovori k zelo osebnemu pristopu k filmu – lahko da to pesem že poznaš, ali pa jo boš kmalu slišal ... S tem ko govori v glasbeni prispodobi, pa še poudari prostorsko in časovno nedoločljivost filma. Meni kot skladatelju že ta uvodni napis pomeni velik navdih, odgovornost, pa tudi svobodo pri ustvarjanju. Zdi se mi, da nasprotje med 'od nikoder' in 'od povsod', ki je lahko 'kjerkoli' in 'kadarkoli', povzema glavne značilnosti tako tega filma kot tudi moje glasbe zanj. Lahko bi rekel, da povzema tudi glavne značilnosti moje glasbe za neme filme na splošno. Z njo se namreč skušam gibati včasih bližje filmu, včasih pa dlje od njega. Z drugimi besedami, filmu želim biti sogovornik, in ne njegovo ogledalo."

Tokrat se torej že tradicionalnemu filmsko-glasbenemu dogodku Slovenske kinoteke, Cankarjevega doma in programa Ars pridružuje še Simfonični orkester RTV Slovenija. Skladatelju, ki tokrat tudi vodi orkester, je seveda "sodelovanje s tako odličnimi glasbeniki v veliko veselje in užitek". O pripravah na krstno izvedbo partiture z orkestrom pove, da je "sam študij tega obsežnega dela razdeljen na dve stopnji: na študij glasbe kot take – v vsej njeni polnokrvnosti – in na vadenje njene natančne združitve s samim filmom ter kako pri tem ohraniti mirnost, spontanost in glasbeno muzikalnost."

Andrej Goričar za konec doda še, da se želi med živo izvedbo "osredotočiti na svoja občutja in na občutja glasbenikov v orkestru. Tudi film Zora se, ko se približuje koncu, vse bolj in bolj osredotoča na vizualno pripovedovanje zgodbe z vse manj mednapisi. Tako da opustimo besede, čas je za filmsko glasbeno izkušnjo ..."

Nekaj fotoutrinkov z vaje s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija na dan pred krstno izvedbo partiture za Zoro (Foto: BoBo/Borut Živulović).