Boštjan Narat, po izobrazbi doktor filozofije in profesor zgodovine, je vsestranski ustvarjalec: glasbenik, filozof, publicist, moderator in igralec. Največ ljudi ga pozna kot ustanovnega člana Katalene, etnoskupine, ki stopa v dialog s slovenskim ljudskim izročilom, pa tudi kot kantavtorja, kot esejista (obe njegovi esejistični zbirki sta bili nominirani za Rožančevo nagrado), svoj čas kot voditelja oddaje Panoptikum na nacionalki. V Slovenskem mladinskem gledališču režira cikel gledaliških esejev, Bend, ki ga je lani izdala Založba Pivec, pa je njegov romaneskni prvenec.

Kot nakazuje že naslov, je Bend zgodba o začetkih skupine, a obenem tudi Bildungsroman: dvajsetletna Zoja se pridruži malo starejši trojici tipov, ki bi radi novo poglavje svojega benda pisali s pevko pred mikrofonom. Protagonistka šele zdaj prvič zares trči ob idejo glasbe kot poklica. Je v Sloveniji s poklicem glasbenika sploh mogoče preživeti, če na račun lastnih idealov nisi pripravljen sprejemati kompromisov? Je plemenito vztrajati v obskurnosti in bedi ali pa je nemara pametneje kdaj pustiti, da ti pamet solijo priletni glasbeni uredniki, ki jih je že zdavnaj povozil čas? V tem razcepu med sanjami in pragmatičnim vsakdanom se kot nekakšen kažipot Naratovemu generacijskemu portretu izrišejo besede Zojinega očeta, ki je bil svojčas del kultnega benda: "Potem se mnogo let kasneje začneš počasi zavedat, kaj si imel. Tisti prvič. Tisto ščemenje v trebuhu. Neskončna trema in pričakovanje. Tisti čudež. Nekaj časa te žre nostalgija, pa krize srednjih let v vseh možnih izvedbah. Dokler se nekega dne ne zbudiš in spoznaš, kako neizmerno srečen si, da se ti je to zgodilo, da si ga doživel, ta čudež. Ker večina ga ne."

Bend je napisan "lahkotno in neobremenjeno, saj hudomušnost jemlje skrajno resno", kot je opazila Naratova pisateljska kolegica Pia Prezelj. Sam poudari, da ni skušal naslikati kritičnega portreta slovenske glasbene scene; bolj ga je zanimalo poigravanje z dialoško formo, ideja, da se "življenje dogaja, medtem ko se pogovarjamo o marsičem," če parafraziramo Johna Lennona. Rodil se je osvežujoče svetel, optimističen roman, ki je tak, ker je Narat "pisal o stvareh, ki jih ima rad".

Več pa v spodnjem intervjuju.

Kot se za zgodbo o bendu spodobi, protagonisti romana veliko časa preždijo v lokalu, ki je, kot zapišete, "običajen, brez koncepta, brez ambicije in brez ideje". Ste imeli s tem morda v mislih bar Vesolje, ki ste ga v zdaj že slavni kolumni opisali kot enega zadnjih ljubljanskih branikov pred gentrifikacijo? Drugače vprašano: je roman vpet v konkretno ljubljansko geografijo?

Pred očmi sem sicer imel konkretne lokale, ki pa jih nisem omenjal z imeni ali jih prav strogo lokaliziral. Hotel sem, da vse skupaj ostane na ravni neke splošnosti. Nikjer ni eksplicitno povedano, kje se roman dogaja, ali je to Ljubljana, ali je pravzaprav sploh Slovenija. Seveda pa so prostori, ki jih opisujem, povezani z Ljubljano in s konkretnimi kafiči; tukaj ima svojo vlogo tudi bar Vesolje.

Pred nekaj leti sem o Vesolju napisal kolumno za časnik Večer in jo potem pokazal šefu, da bi videl, da se govori o njegovem lokalu; bil je tako navdušen, da je besedilo uokviril in obesil na steno. Vesolje sem vzel kot primer enega od lokalov, kjer se dejansko prepleta lokalna scena, kjer se družijo ljudje, ki tukaj živijo, delajo ali hodijo v šolo. Taki lokali so neizmerno dragoceni in škoda je, da jih izgubljamo; precej drugih prostorov v Ljubljani je to naravo že zdavnaj izgubilo.

V življenju ustvarjalca ali pa, če hočete, misleca verjetno pomembno vlogo igra tudi to bivanje v praznem teku, ki je na zunaj morda videti brezciljno, a je v resnici del ustvarjalnega procesa.

Prazni čas, prazni tek je seveda bistven del katerega koli ustvarjalnega procesa. Ustvarjalnost je zelo ciljno naravnano delo, ko enkrat veš, kaj bi rad dosegel, kakšen je tvoj namen. Za to, da se neka osnovna ideja sploh vzpostavi, pa je dostikrat potreben tudi prazen čas, čas navideznega nedela, ko se stvari nekje kopičijo, grmadijo, gnetejo in prepletajo zato, da bi lahko nekaj nastalo. Ta "nekaj" je seveda težko doseči načrtno, ustvarjalnost je verjetno preplet enega in drugega pristopa.

Stiki z drugimi ljudmi, ustvarjalni ali pa neustvarjalni, so prav tako lahko zelo pomembni. Sploh kar zadeva moje kantavtorsko delo, se mi je v nekem obdobju redno dogajalo, da sem v pogovoru z ljudmi zaslišal neke "verze" oziroma formulacije, ki so se mi zdele tako zanimive, da sem jih potem kradel in si jih izposojal za lastno rabo. Nisem bil noro osredotočen na to, stvari so preprosto prihajale do mene, morda sem samo poslušal na malo drugačen način.

Med pisanjem romana pa je bilo drugače? Zdi se mi, da so tudi v Bend vtkani najrazličnejši dovtipi in domislice, kakršni se pogosto rodijo v debatah v družbi.

Govoril sem o bolj intenzivnih kantavtorskih časih, o obdobju, ko sem največ delal na tem področju. Zadnja leta je to področje mojega delovanja mogoče malo na stranskem tiru ravno zato, ker je to področje, ki najbolj zahteva prazen tek časa, tega pa trenutno nimam ravno na pretek zaradi osebnih družinskih okoliščin. Imam dva majhna otroka, kar zelo spremeni tempo življenja. Niti približno se ne pritožujem, ravno nasprotno, ampak je pa to okoliščina, ki vpliva na ritem mojega vsakdana. Ko je bil Bend še v delu, je moja urednica komentirala, da je to izrazito zgoščen roman, in dejansko je v njem ogromno enovrstičnic, komentarjev ali izjav, ki so same po sebi neke vrste verzi. Ta način pisanja mi je blizu in logično je, da tudi liki v romanu uporabljajo tako govorico.

Takoj na prvi strani romana izvemo, da smo umeščeni v čas malo po nesojenem koncu sveta leta 2012. Pri branju pa se mi je zdelo, kot da so dogajanje in liki na neki način suspendirani v času. Ves čas beležite komade, ki se v ozadju vrtijo na radiu – in to niso singli, ki so zaznamovali leto 2013, pač pa večinoma klasični rock: Rolling Stones, The Velvet Underground, Pixies, Talking Heads … Zakaj ta rahlo anahronistična drža v kombinaciji z zelo specifičnim časovnim obdobjem?

Tako je, roman sem postavil približno deset let v preteklost, in to iz dveh razlogov. Prvič, nisem hotel, da roman obvisi v neki nedefinirani sedanjosti. Morda je to nečimrnost, ampak ko napišeš knjigo, si predstavljaš, da jo bo mogoče čez pet, deset let kdo še vzel v roke. Nedefinirana sedanjost v tem primeru nekako obvisi v zraku: čez deset let bi knjigo še vedno brali, kot da se dogaja "zdaj", in določene stvari na ta način prav gotovo ne bi funkcionirale.

Drugi razlog je bil vezan na moje udobje ali pa, če hočete, pomanjkanje samozavesti. Glavna junakinja romana Zoja je v zgodnjih dvajsetih letih in pripada ravno tisti generaciji, ki jo najslabše poznam – ne vem, kako govorijo, o čem se pogovarjajo in kaj jih tare. S tem, da sem celo zgodbo zamaknil za deset let v preteklost, ko sem bil tudi sam primerno mlajši, sem se kot kronist dogajanja postavil na udobnejšo pozicijo, od koder imam pregled nad vsemi, ki nastopajo v romanu. Bolje jih razumem, ker vem, v kakšnem času živijo.

Cel seznam pesmi, ki se odvrtijo v romanu, je seveda zelo moj seznam. Tudi v Ljubljani še najdemo kak lokal, ki predvaja neko svojo glasbo, ki je lahko podobna tej v romanu. Delno smo pa tako ali tako vezani na to, kar liki poslušajo v domačem okolju. Nabor komadov vsekakor hoče biti neka vzporedna zgodba dogajanju v romanu, ki se delno navezuje na dogajanje, delno pa izrisuje lastno pripovedno linijo.

Zgodbo spremljamo z zornega kota Zoje, mlade pevke, ki se pridruži neimenovanemu bendu. Je bila odločitev za žensko protagonistko zavestna odločitev, ki skuša bralcu otežiti enačenje avtorja z njegovimi liki? Niste hoteli, da bi si v tej zgodbi o skupini avtomatično predstavljali Boštjana Narata, glasbenika?

Odločitev za ženski glavni lik je bila seveda zavestna, ni pa bila lahka. To, da moški srednjih let piše roman skozi prizmo mlade ženske, je spolzek teren, potencialno še kako problematičen in zelo hitro ti lahko spodrsne. Ali mi je uspelo ali ne, v končni fazi niti ni stvar moje lastne presoje, ampak tega, kako roman berejo drugi.

Obstaja pa tudi vzporednica z vsemi mojimi bendi – no, v resnici sta bila to dva benda, ampak če govorim o svojih dolgotrajnejših projektih, sem bil v dveh skupinah in delal sem s tremi pevkami. V resnici pa je bilo za mojo odločitev bolj bistveno to, da imam hčerko. Tudi zato se v romanu veliko ukvarjam z vprašanjem, kakšna bo njena prihodnost v svetu, v katerem živimo. Predvsem pa se mi je tak pripovedni pristop zdel literarno zanimiv, izziv za zgodbo. Upam, da sem mu bil kos.

V prizorih, v katerih se bend pripravlja na vajo, s pridom uporabljate glasbeno terminologijo; veliko je govora o overdrivu, tremolu, ludwigih ipd. Je v vsakem glasbeniku tudi malo fetišista na dobro opremo?

Ne, glede opreme nisem fetišist, v bistvu sem zelo pragmatičen glasbenik, imam zelo osnovni nabor inštrumentov, ojačevalcev in efektov. Predstavljam si, da ko bereš roman "od zunaj", morda zveni kot fetišistično naštevanje, v resnici pa samo naštevam osnovno opremo, stvari, ki jih bend potrebuje. Morda je res moja primerjalna prednost, da lahko vrata svojega sveta odprem tudi drugim. Čeprav operiram s pojmi, ki bralcu morda niso poznani, pa naštevanje ni v funkciji tega, da bi moral kdo iskati termine in se začeti izobraževati. Gre za golo opisovanje prostora in situacij: tako kot lahko rečem "skodelica kave" ali pa "macchiato", lahko rečem tudi "fender" namesto "kitara". Ta predmet je enako – če ne bolj – pomemben za situacijo. Inštrument je po eni strani samo tehnična oprema, po drugi pa nekaj zelo osebnega. Jaz imam rad svoje kitare, pa ne zato, ker so te ali one znamke, ampak zato, ker so zame več kot samo orodje.

Pomembno funkcijo imata lika Zojinih staršev. Nekoč mlada idealista sta imela diametralno različni reakciji na kruto realnost tranzicijskega kapitalizma: mati je ponotranjila diktaturo uspeha in se vrgla v pisanje priročnikov za osebnostno rast, oče se je odmaknil v svoj svet in utihnil. Zojin cinični brat Teo se zelo jasno zaveda, da njegova načelnost, umetniška integriteta in podobni ideali stojijo na ramenih udobja višjega srednjega razreda. "Naše življenje ni poceni, je pa poceni moralizirat okrog tega, kar ga omogoča." Kje to torej pusti dobro situiranega intelektualca, ki ga preživlja družina, on pa predava o pasteh kapitalizma? V brezizhodni pasti dvoličnosti?

Družbeni kontekst, v katerega sem postavil svoje like, je vendarle samo okoliščina, ne pa bistvo – nekaj, kar diktira način njihovega življenja in prosperiteto. Kako se s tem spopadajo, me zanima na bolj intimni ravni.

Teo je radijec, ki nikoli ne more iz svoje kože, ves čas se obnaša, kakor da je v etru, in ves čas govori, govoriči in razvija svoje traktate. Ogromno govori – koliko pa v resnici pove? Zdi se mi, da zares spregovori samo v trenutkih negotovosti, v trenutkih, ko ga nekaj vrže iz tira. Čeprav se zdi suveren in samozavesten v svojem nastopu, je v resnici najbolj razklan in najbolj negotov glede tega, kako naj živi, kako naj samemu sebi upraviči svoj status, ki si ga v resnici "ne zasluži". Kaj sploh pomeni, da si "zaslužiš" svoj status? Vprašanje je že samo po sebi paradoksalno.

Vprašanje je tudi, v kolikšni meri je mama Ksenja ponotranjila diktat tranzicijskega kapitalizma, v kolikšni meri pa je bila v to na neki način prisiljena. "Fotrov" umik, to, da je sestopil z vlaka, je pomenil, da je nekdo drug moral prevzeti vajeti. Ko jih je prevzela Ksenja, se je izkazalo, da ji gre celo nepričakovano dobro od rok. V romanu je niti približno nisem hotel predstaviti kot pretirano ambiciozne osebe in upam si trditi, da niti ne izpade kot pohlepna oseba. Je samo tista, ki je prevzela odgovornost, ker jo je nekdo moral.

Na tretji strani je tukaj Zoja, punca v tistih letih, ko te najbolj mučijo vprašanja o lastnem mestu v svetu. Prvič v življenju ugotavlja, da je imeti bend po eni strani stvar ustvarjalnosti in prijateljstva, po drugi strani pa je posel in industrija. To so dileme, ki sem jih doživel sam in ki jih verjetno doživi vsak glasbenik, ki pride do točke, da začne podpisovati pogodbe, se pogovarjati z založbami, z glasbenimi uredniki in podobno.

Vseeno pa se dotaknete ideje, da je cela industrija samopomoči in motivacijske literature problematična. Cela panoga preži na naše negotovosti in strahove ter išče način, kako iz njih iztisniti zaslužek.

V osnovi ni nič narobe s tem, da človek kdaj prebere kakšno knjigo za samopomoč, za osebnostno rast, ampak nekaj pove že dejstvo, da v romanu uporabim izraz industrija. Na eni od okroglih miz, ki jih posluša Zoja, nekdo izpostavi, v čem je razlika med zdravnikom in gurujem za samopomoč. Zdravnik ima pacienta in njegov cilj je, da se ga "znebi" – da ga pozdravi in da ga pacient čim dlje ne obišče več. Cilj marsikoga v industriji zdravilstva pa je drugačen: pred seboj ne vidi pacienta, pač pa stranko. Za stranko pa seveda velja drugačna logika: hočeš jo obdržati, želiš si, da se vrača k tebi. S takim odnosom ni nič narobe, če prodajaš burek, pri duševnem zdravju pa so stvari bolj kompleksne in potencialno škodljive. O tem se je v zadnjih letih veliko pisalo in vemo, da je problem na sistemski ravni, sploh, kar se tiče psihoterapije in licenc, problem tega, kakšno izobraževanje bomo kot družba prepoznali kot primerno in dovolj kakovostno. Odmev vsega tega je gotovo tudi v mojem romanu.

Med drugim zelo nazorno popišete življenjski cikel tipičnega slovenskega benda, ki prej ali slej trči ob meje majhnosti našega prostora, nekaj časa stagnira in na koncu zamre. Kako gledate na idejo, ki se pojavi v romanu, da odločitev za uspeh pomeni vstopiti v igro, sprejeti njena pravila, podpisati pregovorno pogodbo s hudičem?

Plafon obstaja na vsakem področju ne glede na to, s čim se ukvarjamo – tudi člankov na MMC-ju zaradi jezikovne bariere ne bo bralo toliko ljudi, kot bi jih lahko, če bi živeli in ustvarjali v drugem okolju. Isto velja za literaturo, za glasbo. Drugi plafon je seveda plafon lastnih sposobnosti, talenta, pridnosti in vztrajnosti – vsaka zgodba ima svoje meje. Soočenje s temi mejami je lahko vir travme in nezadovoljstva. Človek se potem lahko sesede v baru, si naroči pivo, potem še eno in potem še tretje ter preklinja dejstvo, da se je rodil v Sloveniji in da zaradi tega ne bo nikoli mednarodna zvezda, kar je nadvse nepravično in nepošteno. To je seveda čisti nonsens, ampak kaj lahko doleti posameznika.

To je verjetno eno ključnih sporočil romana in v končni fazi tudi edina stvar, ki jo zares pove Foter, ki skozi celo zgodbo obstaja zgolj kot bivajoče, kot neka entiteta, kot hišni duh, ki praktično ne govori, ker "je že povedal vse", kot se izrazi Teo. Na neki točki pa vendarle spregovori in pove to, kar je moje ključno "sporočilo" oz. tista stvar, ki se mi zdi najbolj dragocena v glasbi – kaj sploh pomeni imeti bend. Že sama izkušnja srečanja z drugimi ljudmi v glasbi in skozi glasbo je sama po sebi lepa zgodba. To, da jo doživiš, je privilegij in sreča ne glede na to, kaj se zgodi potem, ne glede na to, kaj dosežeš in česa ne. Dragoceno je tisto obdobje, ko to stvar imaš in jo živiš – tudi če se konča v krvi in razprtijah, kot se bendi pogosto končajo. Dokler bend traja, je nekaj izjemno lepega in nekaj, za kar si lahko hvaležen.

V jedru romana je tudi veliko neodgovorjeno vprašanje: lik Gorana. Bend je imel pevca, ki je nekega dne preprosto izginil brez vsake sledi. Je Goran neke vrste eskapistična fantazija, nekdo, ki je vsakodnevno gonjo preprosto obesil na klin? Ali pa svarilni primer človeka, ki se je utrudil, izgorel, vdal? Dokončnih odgovorov v povezavi z njim ne podajate.

Bend je v marsičem roman o eskapizmih in najbolj oprijemljiv primer tega je Goran, ki dobesedno izgine. Tudi Hektor je s svojo bizarno navado, da brska po internetu na način, ki naj bi zmedel algoritme, neke vrste eskapist oz. sin svojega očeta, ki je paranoik par excellence. Teo je eskapist v tem, da beži v mnoštvo, v kopičenje besed, stavkov in pametovanj, da se mu ne bi bilo treba zares spraševati in se soočiti s ključnimi stvarmi, ki ga mučijo. Foter je eskapist s svojim umikom v delavnico s ptičjimi hišicami.

Ta motiv se mi zdi zanimiv in pomemben, zato se mu posvečam, seveda pa se mu ne posvečam na analitičen način, ki bi skušal priti do obče veljavnih sklepov z vrednostjo za bralca v smislu recepta za reševanje problema. Pravzaprav to zame sploh ni problem, pač pa dejstvo – bežimo v manjši ali večji meri vsi, zato je o tem po mojem vredno pisati.

Izpostaviti moram vlogo svoje urednice Ane Geršak, ki mi je ravno pri odprtih iztočnicah romana pomagala, da sem stvari malo drugače zastavil. Če ne bi bilo njenega sodelovanja, za katero sem zelo hvaležen, bi bile stvari morda še bolj odprte, kot so že tako ali tako.

Na več načinov se poigravate z bralčevimi pričakovanji. Že naslov romana sam po sebi kaže na neke vrste izpust – bend ima najbrž neko ime, ki pa ga nikoli ne izvemo. So tudi drugačne elipse: edina ljubezenska epizoda v zgodbi se ne zgodi pred našimi očmi, zanjo izvemo pozneje.

Izpuščanje mi je blizu, tudi kot bralcu mi je zelo všeč, da se vse stvari ne zgodijo pred našimi očmi, pač pa v nekem vmesnem času, ko nas preprosto ni bilo zraven.

Pa še nekaj – morda bolj za šalo, pa vendarle – dobri opisi spolnosti v literaturi …

… so redki. Obstaja celo "nagrada" za najbolj zgrešene poskuse takih opisov in dobili so jo številni ugledni literati.

Tako je, mnogi so padli na tem testu. Vemo, da je tako ufilmljanje kot literariziranje spolnosti lahko velik preizkus pisateljske sposobnosti. Ne bom rekel, da sem se zaradi tega izognil določenim prizorom, je pa dejstvo, da je to zelo, zelo spolzek teren, na katerem lahko marsikomu spodrsne.

Ta stvar, ki se zgodi dvema likoma – ne bova izdala, katerima dvema – se je zgodila zelo mimo moje volje, in to je bil tudi eden najlepših trenutkov mojega pisanja. Jasno, da kot avtor vzpostaviš svoje like in linijo dogajanja in da vsaj približno veš, kam hočeš zgodbo peljati. Vseeno pa se mi je nekajkrat zgodilo, da so med pisanjem liki sami sprejemali svoje odločitve.

Zaživeli svoje življenje?

Ja, ampak v tem ni nič metafizičnega, zdelo se mi je preprosto dokaz, da grem v pravo smer. Ko si enkrat nastavil osnovne parametre igre, bo lik reagiral in govoril, kot ga pišeš, ampak hkrati pa je situacija, ki jo opisuješ, tudi nekaj, čemur si kot pisec priča. Postavil si jo in zdaj jo na neki način tudi gledaš; mogoče na trenutke ne veš čisto vsega oziroma te lahko pogovor ali dogajanje na neki način preseneti, odpelje, kamor nisi načrtoval.

Pozneje sem se pogovarjal z ljudmi, ki imajo bogatejše literarne izkušnje od mene, in povedali so mi, da ni neobičajno, da je na neki način celo nujno, da zgodbe ne samo zapisuješ, ampak tudi spremljaš.

Če liki v prostoru fikcije živijo neodvisno od vas, se lahko torej tudi pozneje vrnete k njim in ugotovite, kaj delajo.

Je to vprašanje, ali bom kdaj napisal Bend 2? Ne, cilj je zdaj jasen, najprej je treba pravice prodati Netflixu za ogromno vsoto (smeh). Potem to ne bo več vprašanje navdiha, ampak samo še pohlep.

Zoja skuša svojemu bendu v romanu dopovedati, da prisiljena resnobnost v besedilih, ki "hočejo povedati vse, a hkrati ne povejo nič", obteži pesem. To se mi zdi zanimiv uvid v slovensko popularno glasbo na splošno. Kaj je za vas kriterij dobrega besedila glede na to, da je bil npr. album Konec sveta vedno pride nenapovedano v tem pogledu kar precej nad slovenskim povprečjem?

Ne bi rad izvzel svojega dela: vse ali pa vsaj ogromno tega, kar sem napisal tam nekje od 18. do 25., mogoče celo do 30. leta, je preobteženo, preambiciozno v napačnem smislu. Povedati hoče preveč, potem pa je ravno zaradi tega učinek lahko ravno nasproten.

Ogromno časa sem potreboval, da sem nekatere stvari začel drugače dojemati in doživljati ter nato tudi drugače pisati. Daleč od tega, da bi trdil, da zdaj vem vse, ampak če se ozrem na lastne izkušnje, me pri nekaterih stvareh iz preteklosti kar malo zmrazi. Ampak to sem bil pač jaz takrat, tega ne morem spreminjati.

Zoja je glede tega pri svojih nekajindvajsetih precej bolj zrela, kot sem bil jaz pri tej starosti, precej bolje razume, v čem je poanta tega, da besede sestavljaš v verze in iz njih delaš komade. Sicer pa moj roman ni postavljen v konkreten prostor, kot sem že rekel, nikjer ni niti izrecno rečeno, da se sploh dogaja v Sloveniji, če odmisliva posamezne reference na Menarta, Pengova … Na noben način nisem hotel komentirati slovenske scene. Na neki točki sem se poigraval z idejo, da bi svoje kolege iz drugih bendov prosil za fotografije z odra, zvitih kablov in podobnih detajlov, iz katerih bi ustvarili kolaž za naslovnico. Temu sem se odpovedal ravno zato, ker sem se hotel izogniti navezavi na naš prostor.

Tudi na seznamu omenjanih pesmi ni nobene slovenske – če bi uvrstil eno, zakaj ravno tisto? Zato sem ostal v tujini, predvsem v anglosaškem svetu. Skratka, nikakor se nočem postaviti na mesto komentatorja ustvarjanja svojih kolegic in kolegov. Kakor koli obračamo, se mi zdi, da je ta scena bila in je še vedno zelo vitalna, tudi zelo zanimiva, zna biti progresivna, marsikaj se je dogajalo in gotovo se tudi še bo zgodilo. Lahko se delamo norca ali pa smo intelektualno kritični, ampak če hoče človek poslušati dobro, smiselno slovensko popularno glasbo, ima zelo veliko materiala iz preteklosti in tudi sedanjosti, po katerem lahko brska.

Ko sva ravno pri načinu ubesedovanja: presenetilo me je, kako zelo dialoški in fokusiran je Bend. Razčlenjen je na kratke odstavke, brez dolgih opisov. Je to slog, ki vam je naravno blizu, ali pa sad zavestnega prečiščevanja? Priznam, da sem od filozofa morda pričakovala več esejskih meandrov.

Uvodna misel romana je citat iz komada Nature Boy: … while we spoke of many things, fools and kings … Življenje se dogaja, medtem ko se pogovarjamo o marsičem. Družina zjutraj ob zajtrku, zaljubljenca na klopci, prijatelja na pivu – ko se usedemo in pogovarjamo, je to življenje. To zveni čisto preveč pretenciozno, ampak morda ni tako zelo daleč od resnice.

Filozofija nas uči, kako se kot subjekt vzpostavljam skozi odnos z drugim (ali Drugim); ogromno imamo takih in drugačnih teorij, ki ubesedujejo to, da nismo sami, da je nekam v našo temeljno podstat vpisan odnos z drugim, vpisano govorjenje in poslušanje, vpisan dialog. Zame je bil izziv, ali lahko "vse" povem skozi dialog. Ne samo da ne vemo, kako se bend imenuje – ne vemo niti, kakšni so naši liki na videz (z izjemo posameznih detajlov). Tem opisom sem se zavestno izognil.

Tudi opisi situacij so v bistvu zelo telegrafski; to je bil zame naravni modus opisovanja in to, kar sem skušal povedati že v obeh esejističnih zbirkah. Naslovno besedilo prve od njiju, Partija, je napisano v obliki dialoga: prijatelja igrata šah, njun dialog pa spremljajo šahovske poteze. To besedilo sem nadaljeval v Partiji II v zbirki Podaja v prazno, ker sem se v njem tako dobro počutil. Iz te pozitivne izkušnje črpa roman Bend, ki je zavestno napisan skoraj kot scenarij ali pa dramsko besedilo.

Prebrala bom kratek citat iz romana. "Bend kot forma se zdi zastarel in ogromno nekih razlogov je, zaradi katerih bi pričakovali, da dejansko postane stvar preteklosti. Pa se to kar ne zgodi. Ne vem, kot da te energije, te kemije, ki jo ustvari pet juncev s kitarami, visoko tehnološki duet, ki sicer zveni perfektno, ne more poustvarit. Mogoče je finta v tem, da je bend že sam po sebi zgodba." Kaj mi še lahko poveste o tej skrivnostni alkimiji benda? Je to nekaj, kar se zgodi ali pa ne? Je vsak pravi bend več kot samo vsota svojih delov?

Če govoriva o tem, da je celota "več kot vsota vseh delov", je en vidik tega čisto glasbeni, se pravi to, kako se z ljudmi glasbeno ujameš, ali funkcionirate na tak način, da delate drug drugega boljšega. To je podobno nogometni ekipi – gre za to, kako igraš skupaj, ali se zavohaš ali pa ne. Drugi vidik je seveda osebnostni: včasih dober bend ne pomeni nujno najboljših glasbenikov na kupu. Najboljši glasbeniki na kupu so studijski bend, ki ga najameš, da bodo popolno odigrali to, kar si si zamislil ali napisal; nanje se lahko stoodstotno zaneseš.

Pri bendu v pravem pomenu besede pa so to predvsem ljudje in ni nujno, da so najboljši glasbeniki, daleč od tega. Vemo, da obstaja kopica izjemnih bendov, sploh v kontekstu popularne glasbe, pri katerih je kakovost tako ali tako vprašanje zase, pri katerih kakovost merimo z drugimi vatli kot na primer v jazzu ali klasiki. Tukaj so na delu energije, sinergije, prepleti osebnosti, ki lahko naredijo nekaj ali pa ne naredijo ničesar. Če ne naredijo ničesar, verjetno bend ne bo ravno dolgo vztrajal. Ključno je to, da za vsem skupaj začutiš neko misel, neko inteligenco, bodisi v glasbi ali pa v nastopu, imidžu, intervjujih … Začutiti moraš, da je zadaj nekaj, da to ni samo poslovni projekt ali projekt profesionalnih glasbenikov, ki so našli nišo na trgu, da to ni bila odločitev založbe ali producentov, ampak teh ljudi, ki te gledajo z odra ali z ekrana. Oni že vedo, zakaj, meni ni treba vedeti. Ampak če začutim, da v ozadju nekaj je, in to komunicira z mano, potem je tak bend zanimiv.

Foter na neki točki reče: Bend so samo ene sanje. S tem ima v mislih nočno moro vsakega glasbenika pred koncertom: da se bodo v dvorani pojavili samo štirje ljudje, pa še ti bodo delovali naveličano. Se takih sanj človek z leti in kilometrino otrese?

Seveda je z leti drugače, saj tudi Foter govori o tem, da je občutek, da cel svet čaka na ta koncert, nekaj, kar doživiš na začetku in takrat zelo intenzivno. Zelo podobne sanje sem imel pred prvim večjim koncertom skupine Sfiltrom v KUD-u France Prešeren. Teden prej sem sanjal, da štirje ljudje sedijo na sredi dvorane in vsem na obrazu piše, da bi bili raje kje drugje. Ta strah poznam, seveda. V tem je zdaj malo nostalgije, ampak takrat imaš res občutek, da cel svet čaka na ta tvoj koncert. Preprosto v naravi mladega benda je, da je tako zavzet, tako pri stvari, da se mu zdi, da vse vibrira v ritmu velikega dogodka. Ne bom trdil, da se ti taka čudovita stvar ne more zgoditi tudi na kakšnem drugem področju, a ko govorimo o glasbi, je še bolj intenzivna in potencirana, ker jo doživljaš skupaj z drugimi ljudmi, skupaj s svojim bendom. Zato je po eni strani še bolj stresno, ampak tudi lepo. Bend so res samo ene sanje, tudi v lepem pomenu besede.

Na koncu romana se oprete na verz Kajetana Koviča: Južni otok je. Lahko to beremo kot vero v obstoj ideala, kot izjemno pozitiven odgovor na bivanjsko dilemo? Drugače povedano: zdi se mi, da pristanete pri optimistični veri v ideale mlade generacije.

Anekdota, ki jo v romanu opisuje Hektor - kako je na ustnem delu mature za interpretacijo dobil Južni otok Kajetana Koviča in trmasto vztrajal zgolj pri tem, da južni otok pač je – se mi je v resnici zgodila, ko sem bil član maturitetne komisije pri slovenščini. Neki dijak je odgovarjal na približno tak način, kot je opisano v romanu, kar je bilo neskončno smešno. Bilo je kot gledališki prizor, zato sem ga tudi uporabil.

Sam nisem te pesmi nikoli bral kot motiv oddaljenega ideala, prej v smislu temeljne, ontološke fascinacije nad dejstvom, da nekaj je in da ni raje nič, nad veseljem, ki izhaja iz navdušenja nad tem, da sploh sem, da so stvari, da so ljudje, da so konec koncev tudi bendi. Roman doživljam kot optimističen in vesel sem, da je tako. Nisem se načrtno odločil, da bo to optimistična zgodba, pišem pa o stvareh, ki jih imam rad, v likih so skriti koščki resničnih ljudi, rad jih imam in vsi so mi na neki način blizu. Ta roman bi bil verjetno težko druge barve kot tako svetel, kakršen je.