Ipavčevo delo je poleg Försterjevega Gorenjskega slavčka eno največjih slovenskih opernih del 19. stoletja. S temo o dramatičnem boju med teharskimi plemiči in celjskimi grofi je želel Ipavec ustvariti veliko nacionalno opero, kakršne so v njegovem času pisali tudi drugi slovanski narodi. Trodejanko, ki je nastala leta 1891 na besedilo Antona Funtka, so izvedli Slovenski komorni zbor, Slovenski komorni orkester in solisti Mateja Arnež, Polona Kopač, Marjan Trček, Jože Vidic, Janko Volčanšek in Ivan Arnšek.

V operi se prepleta vrsta motivov, ki so imeli v času narodnega preporoda simbolen pomen. Že s postavitvijo v narodnostno ogroženo Šrajersko je želel skladatelj opomniti tamkajšnje Slovence na njihovo nacionalno pripadnost. Dramski dialog ostaja govorjen, na dramatsko ali čustveno poudarjenih mestih pa je umestil bodisi dramatične zborovske točke bodisi občutene lirične izpovedi, so zapisali v koncertnem listu.

Skladatelj Benjamin Ipavec izhaja iz glasbene družine, saj so tudi njegova brata Alojz in Gustav in Gustavov sin Josip postali skladatelji. Največ se izvaja Benjamonive plese, zborovske skladbe in samospeve.