Kevin Cummins, ki je v desetih letih na čelu oddelka za fotografijo pri glasbeni reviji NME fotografiral vse od Davida Bowieja do Iana Curtisa, je svojo razstavo v galeriji Manchester Photographic posvetil Morrisseyu in skupini The Smiths. Postavitev Manchester: So Much To Answer For večinoma sestavljajo fotografije oboževalcev, ki so pokazali svoje tetovaže, posvečene eni izmed ključnih skupin britanske neodvisne scene v osemdesetih.

"Tetoviranje verzov na kožo je velika žrtev - in nanjo sem pri oboževalcih Morrisseya in Smithsov naletel pogosteje kot v zvezi s katero koli drugo skupino," je za The Independent komentiral Cummins. "Hotel sem ustvariti vez med Morrisseyem in oboževalci, ki so mu tako zelo vdani. Pri tem je zanimivo, da on sam sploh nima nobenega tatuja."

Najzvestejši mu sledijo po turnejah
Poleg tistih najočitnejših verzov se nekateri odločijo tudi za bolj obskurne citate: na razstavi so tako dokumentirane tetovaže Crash into My Arms (iz pesmi Jack the Ripper), Don't Lose Faith (iz pesmi I Know It's Gonna Happen Someday) in tako dalje. "Oboževalci so z njim ustvarili izjemno tesen odnos. Če hodiš na koncerte, videvaš vedno iste ljudi, ki potujejo po vsem svetu, kot nogometni oboževalci za svojimi ekipami. Obenem je zanimiv tudi profil občinstva - zelo je mešano. Večina ljudi, ki sem jih fotografiral, še nima 40 let," ugotavlja fotograf.

Zgodnjo podobo benda je določila trata
Številne izmed razstavljenih fotografij še nikoli do zdaj niso bile na ogled v javnosti, druge pa vsaj od takrat ne, ko so se pojavile na straneh NME-ja. Med dragocenejšimi eksponati je fotografija, s katero naj bi se The Smiths prvič pojavili na naslovnici NME-ja ... a se na koncu niso. Takratni urednik je namreč v zadnjem hipu sklenil, da bend nikoli "ne bo dovolj velik", in na naslovnici raje objavil zasedbo Big Country. (Je pa zato fotografija - ki je, v nasprotju s takratnimi smernicami postavljanja bendov pred turobno ozadje manchestrske industrijske cone, Smithse ovekovečila med poležavanjem na travi - končala na naslovnicah več biografskih knjig. "Fotografija vpliva na to, kako bodo ljudje dojemali nov bend," je svojo odločitev za The Independent pojasnil Cummins. "Zdelo se mi je, da jim urbano ozadje ne bi pristajalo, zato smo se odpravili na obrobje mesta, v park, in jim tam našli 'mehkejšo' podobo. To se mi je zdelo ključnega pomena."

Morrissey se je na steno hotel obesiti v naravni velikosti
Vsaj Morrisseyu, ki je zahteval "kar se da veliko" kopijo fotografije, je bila ideja očitno všeč. "Poslal mi je razglednico, na katero je napisal 'To fotografijo potrebujem takoj', in se pozanimal, kako na veliko jo lahko natisnem; predstavljal si jo je v velikosti meter in pol. Imel je predstavo sebe v sobi, obdan z orjaškimi fotografijami samega sebe. Mogoče zato, da bi se ujemale z velikanskimi fotografijami New York Dolls, ki sem jih videl pri njem doma."

In vendar ne tako zelo odljuden ...
Izmed vseh zvezdnikov, ki jih je v karieri fotografiral, je Cumminsu menda najbolj pri srcu ravno Morrissey. "Vedno bi izbral njega. Najboljši človek, s katerim sem kdaj delal, je; okrog njega je nekakšna avra in všeč mi je, kako vdani so mu še vedno ljudje. V rokenrolu je dandanes tako malo pravih zvezd. (...) Obenem ni tak kot številni zvezdniki, ki ti naklonijo 10 ali 15 minut svojega časa in potem zdolgočaseno odtavajo. Čisto z veseljem dela cel dan, dokler se pač ne izcimi nekaj, s čimer je zadovoljen."

Prepir prek fotografij
Seveda se mora vsaka razstava o The Smiths dotakniti tudi viharnega razmerja med Johnnyjem Marrom in Morrisseyem, ki je naposled skupino tudi razklalo. Razstavljena je denimo fotografija Morrisseya v majici s podobo Oscarja Wilda in besedami "Smiths is dead". To je bil pevčev odgovor na nekaj let prej nastalo fotografijo Marra, ki ga je Cummins ovekovečil 'tetovažo' "ex Smith 1982 to 86", napisano na roki z barvico.

Cummins je prepričan, da z Morrisseyem še vedno sme sodelovati in ostajati v stikih predvsem zato, ker se ni nikoli vmešaval v njegov spor z Marrom. "Prehajal sem med Marrovim in Morrisseyevim svetom in se skušal ne vpletati v kateri koli spor, ki je bil v tistem hipu aktualen. Edini način, da imaš z glasbeniki dolgotrajen odnos, je, da se ne mešaš v njihovo politiko. Okrog aprila in maja 1991 sta me oba spraševala, kako je drugi. Rekel sem samo: 'Super!'"

Dobrega portreta ne posnameš v desetih minutah
Dejansko so Cummingsovi portreti Morrisseya eni najpristnejših, kar jih je z enigmatičnim pevcem kdo posnel. "Ko z nekom preživiš veliko časa, lahko posnameš tako iskrene posnetke; ker so navajeni, da si ves čas v bližini, nehajo ves čas pozirati. Če imaš deset minut časa po tiskovni konferenci ali v studiu, so lahko fotografije precej prisiljene. Ljudje so mi že večkrat rekli, da se jim zdijo moji portreti Morrisseya zelo intimni; navajen je name, zato se odziva name in ne na to, kar držim v rokah."