Umrl je po krajši hudi bolezni, je sporočila njegova hči, skladateljica Brina Jež-Brezavšček.
Slovenski skladatelj, profesor, predavatelj, urednik, pisec in mislec Jakob Jež je izšel iz skladateljske skupine Pro musica viva, ki je v 60. letih 20. stoletja želela slovensko glasbo približati modernim tokovom. Njegovo delo je segalo na skoraj vsa kompozicijska področja, tudi scensko, filmsko, orkestralno in komorno, velik pečat je pustil tudi v glasbi za mladino.
"Človek pronicljivega in ustvarjalnega duha"
"Bil je človek pronicljivega in ustvarjalnega duha," so zapisali v Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti, kjer so poudarili, da jim njegovo plodno in ustvarjalno življenje in delo ostajata za zgled. "Vse življenje si je prizadeval za izboljšanje in posodabljanje glasbene vzgoje na izobraževalnih ustanovah in v osnovnem šolstvu," so še zapisali.
Rodil se je leta 1928 v Boštanju, je na Akademiji za glasbo v Ljubljani diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Čeprav je zase pogosto dejal, da je skladatelj samouk, se je kompozicije nekaj časa učil pri Marijanu Lipovšku.
Bil je dolgoletni pedagog na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani ter na oddelku za glasbeno vzgojo takratne Pedagoške akademije, poznejše Pedagoške fakultete. Urejal je glasbeni reviji Grlica (1968–1988) in Naši zbori (1991–1998) ter tudi bilten Skladatelj (1967–1970), ki ga je izdajalo Društvo slovenskih skladateljev, katerega član je bil.
Med njegova najbolj znana zborovska dela sodijo Klas pri klasu za mešani zbor, Igraj kolce za ženski zbor, Pojem plešem za otroški zbor, Nmau čez izaro za ženski zbor in Musica noster amor za mešani zbor. Največji del njegovega opusa zavzemajo vokalno-instrumentalna dela, med katerimi so kantate Do fraig amors (1968), Brižinski spomeniki (1970) in Pogled zvezd (1974). Za prvo je leta 1970 dobil nagrado Prešernovega sklada.
Vztrajal je v tonih napol ljudskega glasbenika
V svoje skladanje je Jež vnesel nekaj sodobnih kompozicijskih postopkov, vseskozi pa je vztrajal v tonih napol ljudskega glasbenika in ustvaril svojevrstno glasbeno govorico, ki je, kot piše v Leksikonu jugoslovanske glasbe, "izpolnjena z intimno ekspresivnostjo, razvitim smislom za barvo, liriko in ohlapne strukture – moderno in sodobno govorico, vendar ne tudi nerazumljivo agresivno".
Skladateljsko se je navdihoval tudi pri Mariju Kogoju, predstavniku slovenskega glasbenega ekspresionizma, ki se mu je posvetil že v študijskih letih in revidiral dela iz njegove zapuščine.
Dobil je veliko število nagrad Jugoslovanske radiotelevizije za posamezne skladbe, Zlato plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD), Gallusovo in Trubarjevo plaketo ZKOS/JSKD. Leta 1991 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, leta 2004 stanovsko Kozinovo nagrado za zaokrožen zborovski opus in leta 2017 Župančičevo nagrado Mestne občine Ljubljana za življenjsko delo.
Kot so tedaj zapisali v utemeljitvi, ga "označuje sodobna glasbena usmerjenost, ki je prepletena z ljudskim izročilom in slovensko glasbeno zgodovinsko preteklostjo. Njegova glasba je blizu poslušalcem in izvajalcem, je dojemljiva, prepričljiva, hkrati pa zveni sodobno in sveže. Njegova dela so našla pot do slehernega slovenskega pevskega zbora."
