Alojz Srebotnjak, ki se je rodil 27. junija 1931 v Postojni, se je v slovensko glasbo zapisal že z rosnimi 18 leti, ko je za moški zbor uglasbil besedilo Srečka Kosovela Bori. Vez z zborovsko glasbo je ohranjal vse življenje, najraje pa je za zbore pisal prav v povezavi s Kosovelom. Srebotnjakovi zbori pa so največkrat izvajani tako doma kot v tujini. Študij kompozicije je končal v razredu Lucijana Marije Škerjanca leta 1958, nato pa se je izpopolnjeval v Rimu (Boris Porrena), Parizu, Londonu (Peter Racin Fricker) in v Sieni na sloviti šoli Accademia Musicale Chigiana (Vitto Frazzi in Francesco Lavagnino). Med letoma 1970 in 2001 je bil redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer so mu dodelili tudi naziv zaslužni profesor.

Poleg tega, da sodi med najvidnejše skladatelje sodobne slovenske klasične glasbe, posebno poglavje njegovega ustvarjanja tvori tudi filmska glasba; na prvem mestu je tu glasba za film Trobenta in oblak oziroma Balada o trobenti in oblaku, pa tudi glasba za filma Tistega lepega dne in Ne joči, Peter!

Številne nagrade
Za svoje delo je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1999), Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev (2000), Župančičevo nagrado (2005), ki so sledile celi vrsti drugih nagrad; od študentske Prešernove nagrade leta 1956 naprej. Tako je prejel tudi medaljo mesta Trst (1987), nagrado Jugoslovanske televizije v Beogradu (1972), zlato medaljo na Mednarodnem glasbenem tekmovanju G. B. Viotti, Vercelli, Italija (1966), nagrade za glasbo na Festivalu jugoslovanskega filma v Pulju (1961, 1964, 1974) in številne druge.

Vez s kraškim zaledjem
Žirija, ki mu je dodelila Kozinovo nagrado leta 2000, je zapisala: "Alojz Srebotnjak sodi med naše najuglednejše glasbene ustvarjalce. Njegov obsežni opus instrumentalne, vokalne in scenske glasbe zavzema v slovenski glasbi eno najtehtnejših mest in predstavlja našo umetnost tudi v mednarodnem smislu na najvišji profesionalni ravni.

Po rodu Postojnčan, trdno povezan z rodnim kraškim zaledjem, je Srebotnjak v svojih skladbah vseskozi zrcalil našo rodno zemljo in slovenskega človeka, v mnogih delih tudi v prefinjenih obdelavah ljudskega izročila. Njegove skladbe so že dolgo časa železni repertoar mnogih solistov, ansamblov in zborov, brez njegovih del ni mogoče predstaviti slovenske glasbe v vseh njenih razsežnostih. V njegovi ustvarjalnosti lahko zaznamo tri velika področja, ki se jim je posvečal z vso svojo energijo in zavzetostjo pri iskanju vsebinskega izraza ter natančni izdelavi vsakega detajla."