Bil je izrazito dober portretist. Pri prof. Zdenku Kalinu je končal specialko za portret.

Poleg številnih portretov ljudi, tudi iz javnega življenja, je rad upodabljal človeške in živalske figure. Med njimi so bili biki, konji, mačke, petelini. Kateri material bo izbral: kamen, les, glino, žico, bron ali kaj drugega, mu nikoli ni delalo težav. Njegov cilj je bil le, da doseže harmonijo, kjer se bodo oblike, volumni, ploskve, svetloba, sence prepletali v celoto, ki bo dala umetniškemu izdelku karakter in dušo.

Ni bil človek, ki bi bil s svojim delom hitro zadovoljen; pravzaprav nikoli ni bil čisto zadovoljen s svojo stvaritvijo. Bil je perfekcionist: studiozno razmišljujoč, iščoč … umetnik pač …, a ljudski in neposreden; ki se je rad družil, pogovarjal, razpredal teme na svoj neposreden način, vedno zanimiv, vedno iskriv in duhovit. Poleg tega pa še virtuoz, ki je še dan prej klesal z dletom v kamen, naslednji dan pa je že igral violo na koncertu s Simfoničnim orkestrom RTV.

V ateljeju v Ljubljani je na nekaj kvadratnih metrih nastalo kar nekaj velikih javnih plastik, kipov. Eden izmed njih je kip kopalke v bronu, ki se nastavlja soncu na portoroški obali in kar kliče mimoidoče, da se nanjo naslonijo ali pa uležejo poleg nje.

Bolezen, ki ga je zadnja leta spremljala, mu je jemala fizično moč, a kiparjenju se ni mogel upreti.

Septembra 2021 so v zdraviliškem parku Dolenjske Toplice znova postavili njegov lesen kip, ki je nastal leta 1983, v kiparski koloniji v Zdravilišču Dolenjske Toplice. Kip je vidno propadal, zato ga je s sodelavci prenovil in mu zgoraj dodal krono, ki jo je poimenoval korona.

Želja po ustvarjanju ga je gnala do te mere, da so mu v Domu starejših občanov Cerknica dali sobico, v kateri si je uredil atelje; a roke in prsti, s katerimi je toliko lepega ustvaril, ga niso več ubogali.

Dragi prijatelj Viktor, veliko si naredil, mnogo lepega, tvoj glas je utihnil, strune na violi tudi, a te slišim, vidim in občutim skozi tvoja dela.