Nekateri so celo zažigali plošče Beatlov, zato se je Lennon opravičil, da so ga napačno razumeli.

Kako pa so člani ene najbolj priljubljenih in vplivnih glasbenih zasedb v zgodovini v resnici dojemali duhovnost in kako se ta izraža v njihovih pesmih? O tem je v oddaji Sledi večnosti spregovoril etnolog in poznavalec skupine The Beatles dr. Damjan J. Ovsec.

Ali lahko na začetku poveste nekaj besed o krščanskem verskem ozadju članov skupine The Beatles, v katerem so bili vzgojeni?
Umetnik raste sam v sebi, se vsestransko razvija, spreminja barve, preseneča. Morda velja to najbolj za glasbenike in za Beatle vsekakor. Torej v krščanskem duhu niso bili zelo vzgojeni. To kažejo tudi njihove izjave o religijah in duhovnosti ter njihova vpetost vanje, ki se je z leti zelo spreminjala. Paul McCartney in George Harrison sta bila na primer krščena. Pri Georgeu je ta duhovna žilica ostala, čeprav s pridržki. Pri Paulu je bilo pa drugače. Njegova mama je bila katoličanka, a je pri njegovih štirinajstih letih umrla. Torej v tistih občutljivih letih nanj ni imela več vpliva. Oče je bil pa protestant in tako se je stvar zapečatila. Prav zaradi tega so Beatli leta 1964 izjavili, da so agnostiki, torej verski dvomljivci, ne pa ateisti. Ampak v tisti dobi so se vsi opredeljevali za agnostike, ker je bila pač takšna doba. V Ameriki in tudi v Evropi je bil kralj in bog hkrati rock’n’roll, flowerpower, hipiji in podobne zadeve.

Ko je Lennon v nekem intervjuju izjavil, da "so večji kot Jezus Kristus", je v ZDA povzročil velik škandal. Izbruhnili so hudi nemiri, zažigali so njihove plošče, nekatere radijske postaje niso predvajale njihove glasbe. Ali se vi osebno spominjate tega dogodka in kako je odmeval v takratni Jugoslaviji?

Kar se tiče tega, da so večji od Kristusa, to je izjavil John Lennon. On je imel dolg jezik in pravzaprav tega sploh ni mislil. To je izhajalo iz tega, da so strašanske množice sledile Beatlom, medtem ko so bile cerkve napol prazne. Zato se verske gorečnosti, vsaj v anglosaških deželah, ni videlo. Ampak Američani so zelo pobožni oziroma se delajo pobožne. So puritanci. Tam moraš v nekaj verovati, v kogar koli, to jih ne moti. Moti jih, če se izraziš, da si ateist. Tam so zagnali vik in krik, zažigali so njihove plošče, noreli, tako da se je potem John Lennon opravičil, da so ga napačno razumeli. Veste, pri nas je bil to bolj 'štos'. O tem so poročali, ampak mi smo imeli socializem. Naši tedanji politiki so bili še toliko bolj veseli, da je John rekel, da so večji kot Kristus. Tisti, ki so pri nas verni, zlasti na podeželju, pa o Beatlih niso vedeli kaj dosti.

George Harrison se je domnevno že v zgodnjih 60. letih začel spogledovati z vzhodnimi verstvi, za katera je navdušil tudi druge člane. Leta 1968 so kot skupina odšli k Maharišiju v Indijo. Kako jih je to srečanje zaznamovalo? Ali bi lahko rekli, da so s svojo popularnostjo pripomogli k širjenju vzhodnih verstev v zahodnoevropskem svetu?
V resnici je George to začel pozneje. Naslednjega leta 1965 je prebiral knjigo o utelešenjih, ki mu jo je poklonil neki hindujec na snemanju filma Help (Na pomoč), ki so ga snemali na Karibih. To je tako njemu kot tudi preostali trojici vzbudilo zanimanje za indijsko kulturo in verovanje. Po turneji Beatlov po ZDA leta 1966 je Harrison to svoje zanimanje razširil. Z ženo Pattie Boyd sta namreč romala v Bombaj, da bi se srečala z guruji, indijskimi duhovnimi mojstri. In takrat je George z indijskimi glasbeniki v Mombaju posnel skladbo The inner light (Notranja svetloba). In to duhovno pesem so Beatli prvič izdali pozneje na mali plošči skupaj s pesmijo Lady Maddona, in sicer leta 1968. Maharišija so spoznali na vlaku na poti v Wales. Močno sta jih začeli zanimati indijska duhovna joga in meditacija. Še bolj pa, ko jih je Mahariši spiritualno tolažil, ko so na vlaku izvedeli za smrt Briana Epsteina, njihovega menedžerja in človeka, ki je Beatlom pomagal na domači in svetovni oder. Na njem so se potem rodili kot "the fab four" (štirje slavni), to je bilo njihovo drugo ime.

Briana Epsteina so imeli silno radi. Mahariši jih je pa tolažil, da smrti ni ipd. Zato so februarja leta 1968 odšli Beatli k Maharišiju v Indijo, v Rišikeš, kjer je imel tempelj. Joga je zaradi Beatlov postala nekakšen svetovni trend, hit, kajti če so se s tem ukvarjali slavni, so se začeli tudi drugi. Poleg tega so z Beatli v Rikišeš šli še številni drugi, od Donovana, Beach Boysov, Rolling Stonsov do Mie Farrow in celo Shirley MacLane. Se pravi, ljudje iz filmskega in glasbenega sveta, celo pisatelji itn. To je bil dejansko svetovni trend. V Rišikešu so vsi meditirali, poslušali Maharišijeve nauke in pisali pesmi. Cela vrsta pesmi je bila potem objavljena na dvojnem Belem albumu Beatlov. Nikoli pa niso izdali nekaterih duhovnih pesmi, ki so jih napisali v Rišikešu, na primer Happy Rishikesh song (Vesela riškeška pesem) in Johnovo India (Indija) ter pesem, ki so jo napisali skupaj, Spiritual generation (Duhovna generacija). To že kaže, da je bila tu povezava s to duhovnostjo svetovna, ne samo rišikeška. Paul je napisal pesem Cosmically conscious (Vesoljno prebujen) itn. George je tudi pisal različne pesmi, ki so tukaj neobjavljene, ali pa jih je po razpadu skupine objavil pozneje na svojem albumu, ki se je imenoval All things must pass (Vse mine). Meditacijo so Beatli sprejeli kot nauke t. i. Maharišijeve transcendentalne meditacije. Vendar ko je menda Mahariši osvajal Mio Farrow, je že sledilo vprašanje: "Kdo je pravzaprav on?" To so bile govorice, ni se natančno vedelo. Ringo se je hitro naveličal in šel domov. Kmalu tudi Paul z ženo. John in George z ženama pa sta ostala tam. Ampak treba je povedati, da so Beatli še desetletja ob kakšnih obletnicah, ob trideseti, štirideseti, petdeseti obletnici tega srečanja – Mahariši je namreč umrl star 91 let – o njem lepo govorili. In bolj ali manj priznali, da občasno še meditirajo. Ampak začele so se spremembe. Ko so leta 1970 Beatli razpadli, je John zanikal sleherno religijo, zato da je pozneje ob Yoko Ono lahko izjavil naslednje: "Sem najbolj religiozen fant." Torej on se je s tem poigraval. Vegetarijanec McCartney je leta 2012 izjavil, da veruje v osebno dobro, a nič drugega kot to. Ringo Starr se je pa vrnil k najbolj preizkušeni veri, torej k monoteizmu. H kateremu, lahko le ugibamo, ampak gotovo je bilo to krščanstvo, tradicija.

Navezal bi se na to, kar ste povedali o Lennonu, češ da je po razpadu skupine javno zanikal vsako religiozno avtoriteto. Njegovo pesem Imagine bi sicer težko imeli za duhovno, je pa zanimivo, da v njej govori o neki prihodnji družbi, v kateri institucionalizirane religije ne bo več?
Imagine je zame utopična pesem, ne religiozna. Religiozna je tista, ki jo je napisal, še preden so šli v Rišikeš, in sicer Across the Universe. Ta pa vsebuje vse mogoče indijske izraze in je zanimiva pesem. Pravzaprav je tudi Paul sodeloval pri njej. To se je zgodilo torej že prej. Enako se je zgodila Georgeeva pesem, objavljena na albumu Sargent peppers lonely hearts club band, "Within you, withouth you" (V tebi, zunaj tebe). To je izrazita duhovna pesem in je do takrat edina objavljena pesem na enem izmed njihovih albumov. In sicer govori o duhovnih zadevah. To je zdaj težko razlagati, ker ni časa za to. Je zelo indijsko obarvana, gre za indijsko glasbo, sliši se sitar itn.

Harrison je bil drugačna duša. On je, kot sem rekel že prej, iz mladosti vlekel za sabo rdečo nit duhovnosti. Leta 2011 so ga proglasili za "krščanskega hindujca z budističnimi težnjami", kar je čudna oznaka. V resnici pa je postal član – to je pomembno – velike duhovne organizacije SRF (Družba za samouresničitev). Leta 1920 jo je v Kaliforniji ustanovil veliki jogi in mojster Paramahansa Jogananda. Mislim, da je na Georgea zelo vplival Joganandov učenec Ravi Shankar, ki je Georgea učil igrati sitar. Bil je tudi njegov prijatelj. In z indijsko-evropsko glasbo, vpeto v popglasbo, se je začela glasbena fuzija med Vzhodom in Zahodom.

Omeniva še to zanimivost. Večina ljudi misli, da je McCartneyjeva pesem Let it be duhovna pesem, ker v njej omenja Marijo. Marsikdo je to Marijo povezal z devico Marijo, zlasti zato, ker klavir v uvodnem delu spominja na cerkvene pesmi. A kot vemo, jo je posvetil svoji materi.
Lady Maddona prav tako nima nobene zveze z duhovnostjo. Let it be je sicer napisana na način cerkvenih pesmi, a je nastala kot poklon Paulovi materi, ki ji je bilo ime Mary. Pač pa je zanimivo, da je leta 1965 na albumu Rubber Soul izšla pesem Girl, ki jo je Lennon proglasil za krščansko pesem. Če gledate besedilo – no, ja, je lahko res tudi to. Ne moremo pa temu reči duhovna pesem. Album Fly on the wall (Muha na steni) ... oni so izdajali kompilacijske albume, nekaj je šlo v prodajo, nekaj v arhive – to je izbor njihovih pesmi, kjer Harrison predstavlja duhovno pesem All things must pass (Vse mine). Pozneje je to pesem izdal, ko so Beatli že razpadli, na istoimenskem albumu. Ta pesem je izdana tudi na kompilaciji Beatlov, ki se imenuje Past masters. Najdemo jo na drugi plošči te kompilacije.

Beatli so delovali v burnih 60. letih. Takrat v Evropi krščanstvo izgublja svojo tradicionalno veljavo. Veliko ljudi išče po drugih poteh, omenili smo vzhodna verstva. Popkultura je na pohodu. Kako bi lahko opredelili duhovno vsebino, o kateri pišejo Beatli v svojih pesmih in jo poskušajo izraziti?
To je pravzaprav joga. To izvira iz joge, ki je nad religijami. Joga ni religija, ampak je nekaj drugega. To je videti internacionalno. Tu ni postavljen neki neposreden bog ali božanstvo itn., kar je ljudi tudi motilo. Zelo zanimivo je, kako so ljudje na Vzhodu – pa tudi v Zahodni Evropi – veliko lažje prevzemali budizem in budistične nauke, ker tam ni očitno govora o Bogu, tako kot je to v krščanstvu ali islamu. Gre za nekaj, kar je nad stvarmi. Zato je lažje sprejemljivo, čeprav takrat krščanstvo še ni začelo usihati tako kot zdaj. V Španiji, Italiji, na Bavarskem, tudi v Avstriji, je krščanstvo še kar močno živelo. Zato so tudi imeli zelo veliko za pripomniti o teh vzhodnjaških temah in glasbi, ker tega sploh niso razumeli oziroma so to imeli za nasilje nad krščanstvom. Če gre tu zdaj za ezoteriko in iz tega se je potem razvil tudi new age (novodobna duhovna gibanja), morate razumeti, da se je to dogajalo na Zahodu, pri nas pa ne. Saj je bilo pri nas vse, razen teozofskega društva, ki je imelo tradicijo že iz Kraljevine Jugoslavije, prepovedano, nezaželeno. O takšni ali drugačni ezoteriki niste mogli govoriti, niti o indijski jogi. Vse to je bilo v ateistični državi Jugoslaviji – in vsa Vzhodna Evropa je bila proglašena za ateistično – seveda tabu.