Serija prinaša radiofonski pregled zgodovine z analizami del, teoretskimi razmisleki, glasbenimi primeri ter intervjuji z več kot tridesetimi ustvarjalci.

Novost elektronskega medija, ki je omogočala še neslišane zvočnosti in spremenjen način skladanja, je bila za slovenske ustvarjalce kljub težji dostopnosti specializiranih elektronskih studiev izjemno vabljiva. Slovenska glasbena ustvarjalnost je zgodovinske evropske glasbene smernice prevzemala tudi z več desetletnim zamikom, v dvajsetem stoletju pa se ta začne vedno bolj zabrisovati. Skladatelj Dane Škerl se je po diplomi na ljubljanski Akademiji za glasbo leta 1957 izpopolnjeval v Studiu za elektronsko glasbo Zahodnega nemškega radia v Kölnu, torej le pet let po njegovi ustanovitvi, a nikoli ni ustvaril zaključenega tovrstnega glasbenega dela.

Kako se preizkusiti v novem načinu skladanja?
Pavle Merkù je leta 1960 Primožu Ramovšu pisal o radijskem predavanju o elektronski glasbi; Merkùja filozofija nove glasbe ni dobila na svojo stran, Ramovš pa je vendarle začel iskati način, s katerim bi se lahko preizkusil v tem novem načinu skladanja. Naslednje leto je prislonil mikrofon prenosnega magnetofona k radijskemu zvočniku, posnel šume in tonske vijuge spreminjanja frekvenc in zanimivejše dele leta 1961 zabeležil v svoj katalog del kot dve Konkretni študiji za magnetofonski trak. Trakova sta danes izgubljena, se pa Ramovševih Študij dobro spominja Janez Matičič, ki je v začetku šestdesetih let postal član skupine za glasbene raziskave GRM pri Francoskem radiu in do konca sedemdesetih let ustvaril prvi obsežnejši opus elektroakustične glasbe med slovenskimi ustvarjalci. Tudi Darijan Božič je v prvi polovici šestdesetih let začel eksperimentirati z magnetofonskimi trakovi, generatorji zvoka, glasbili in igralci ter v dramskem studiu Radia Ljubljana leta 1963 ustvaril delo Trije dnevi Ane Frank, hibrid komorne in elektronske glasbe ter eksperimentalno zasnovane radijske igre.

Manko specializiranega studia za elektroakustično glasbo
Čeprav v Sloveniji ni nikoli v celoti zaživel specializiran studio za elektroakustično glasbo, je zgodovina zvrsti bogata. Prve korake v novem načinu skladanja, pri katerem je notno črtovje zamenjal magnetofonski trak, so ustvarjalci snovali predvsem v tujini. Po zametkih v domačih ateljejih z vsakdanjo tehnologijo in v dramskem radijskem studiu so se Igor Štuhec na Dunaju, Janez Matičič v Parizu, Janko Jezovšek v Kölnu in Milan Stibilj v Utrechtu hitro znašli med novimi zvoki in posneli nekaj zgodnjih mojstrovin, kakršni sta Stibiljeva Mavrica ali Matičičeve Oscilacije; od slednjih smo si sposodili ime za serijo radijskih oddaj. V sedemdesetih letih se je odprl Eksperimentalni studio Tretjega programa Radia Beograd, kjer sta Lojze Lebič in Jakob Jež z ustanoviteljema studia, Paulom Pignonom in Vladanom Radovanovićem, zložila svoja poskusa v novi zvrsti.

Hkrati je začel Bor Turel samostojno snovati opus elektroakustične glasbe, primerljiv z deli, ustvarjenimi v pomembnih tujih studiih, ob tem pa sodeloval pri zgodnjih poskusih v zvrsteh eksperimentalne glasbe, kot sta happening in aleatorična kompozicija, glasba, zgrajena skozi princip naključja. Marjan Šijanec se je v beograjskem studiu naučil upravljati z zapletenim sintetizatorjem EMS Synthi 100 in kot takrat vodilni ustvarjalec v Jugoslaviji pionirsko začel utrjevati pot računalniški ter algoritemski kompoziciji. Brina Jež Brezavšček se je izobraževala in delovala v več studiih, od Zagreba do GRM v Parizu. Njen opus je nekoliko manj znan, a obsega izjemno izvirna elektroakustična dela.

Razcvet od konca 80. let preteklega stoletja
Od konca 80. let se z računalniki in sintetizatorji ustvarjalno spoprijema vse več skladateljev. Uroš Rojko in pozneje Vito Žuraj ter Bojana Šaljić Podešva ustvarjajo na zahtevnem področju žive elektronike, svoje pa dodaja še vrsta skladateljev avtodidaktov, ki s polj, bližjih popularnim žanrom in glasbeni alternativi, prinašajo samosvoje prijeme – s poznavanjem tradicije elektroakustične glasbe in odpovedovanjem striktnim zahtevam plesišča uresničujejo ves ustvarjalni potencial elektronske plesne glasbe. Zato je danes jasno, da mora biti zgodovina elektroakustične glasbe inkluzivna, da se mora v nova zvočna iskanja poglobiti brez predsodkov.

Oscilacije bodo predstavile te in druge strani elektroakustične ter eksperimentalne glasbe. Prvi del osvetljuje uvodne poskuse ustvarjanja v domačem okolju ter odhode skladateljev v večja evropska središča. Začetnim pomembnim delom bomo lahko prisluhnili v drugi oddaji, v kateri bomo ob prvih poskusih Matičiča, Lebiča, Kosa in Globokarja ugotovili, da je prva generacija avtorjev elektroakustično glasbo težko razumela povsem ločeno od akustičnih zvočnih idiomov.

Sorodna novica 0.004 hertza ali izris nevidne povezljivosti med političnimi sferami in našim vsakdanom

Tretja oddaja bo namenjena eksperimentalni glasbi, četrta pa prvim obsežnejšim in tehtnejšim opusom, zlasti Turela in Šijanca. Peta epizoda bo segla do mej zvrsti, sopostavila bo estetiko tehno glasbe in občutje divjega plesišča z modernističnim ozadjem elektroakustične glasbe v glasbi avtorjev, kakršen je na primer didžej, skladatelj, programer in avdiovizualni ustvarjalec Luka Prinčič. Ravno Prinčičev pristop odpira pogled na še eno mejno področje, v katerem se elektroakustika prekriva z zvočno in večmedijsko umetnostjo, kakršno prakticira Tao G. Vrhovec Sambolec. Sklepni izdaji pa bosta naslikali prizor elektroakustične glasbe v novem tisočletju in predvsem njeno današnjo zvočno krajino.

Oscilacije pripravlja glasbeni urednik iz Uredništva za resno glasbo programa Ars Primož Trdan, ki je na Oddelku za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete doktoriral na temo slovenske elektroakustične glasbe in zvočne umetnosti. Oddaje bodo na sporedu ob sredah ob osmih zvečer v terminu Arsovega art ateljeja, vsaka epizoda pa bo na voljo tudi v arhivu RTV Slovenija in med podkasti Radia Slovenija.