Von Trier že prvih kadrih pokaže, da z nami ne bo ravnal v rokavicah: medtem ko se zakonca v drugi sobi ljubita, se njun malček, očaran od sneženja, skobaca iz stajice, zleze na okensko polico in nato omahne v globino. V črno-beli tehniki in z bobnečo Handlovo arijo za glasbeno podlago. Pretenciozno? Vsekakor, a tudi učinkovito.
Če nočete vedeti ničesar o zapletu filma, ne berite naprej.

V prvem poglavju (film je razdeljen na štiri poglavja, ki so nemara alegorija "korakov" v procesu žalovanja, kot ga razume moderna psihologija) se zakonca odpravita v kočo v gozdu, da bi tam lažje predelala svoje gorje. On (Willem Dafoe) je psiholog, poosebitev razvetljene moške racionalnosti, skorajda malce preveč navdušen nad idejo, da bo zdravljenje zlomljene žene njegov naslednji projekt. Ona (Charlotte Gainsbourg) je do polovice napisala dizertacijo o lovu na čarovnice in demonizaciji žensk v srednjem veku. Njuno posestvo se, čeprav se bo izkazalo za vse prej kot bukolično idilo, imenuje Eden (Raj) - a če v Njem nekako še vidimo klenega Adama, pa je Ona kvečemu Lilit, Evina mitološka predhodnica, prva Adamova žena (v srednjeveškem (!) izročilu pa demonska sila, ki pogublja moške).

Sprevržena pravljica
Nadaljnje dogajanje je težko popisati – podobno, kot je težko ubesediti nočno moro, iz katere si se pravkar zbudil. Gozd in njegovi prebivalci dobijo patino grozljive pravljice, poseljene s krokarji, mrtvimi mladički in, to je treba omeniti, govorečo lisico, ki žveči lastno drobovje. “Narava je Satanova cerkev,” v nekem prizoru dahne Ona, in vse kaže, da smo ravno ujeli osrednjo mašo.

Strašljivo prepričljiva Charlotte Gainsbourg
Kmalu postane jasno, da pri tem filmu “svetovalca za mizoginijo” (naveden je v odjavni špici) niso imeli samo zaradi lepšega. Von Trier, ki slovi po svojem tiranskem obnašanju na snemanjih in tem, da od svojih protagonistk zahteva nadčloveške napore (Nicole Kidman (Dogville), je to bolj ali manj povedal, z Björk (Plesalka v temi) pa sta se tako ali tako skoraj pobila), tudi Charlotte Gainsbourg potisne nepredstavljivo daleč. Z njeno pomočjo načenja kompleksne teme - ženska kot stvariteljica, kot nositeljica Zla, kot poguba moškega in svečenica narave – in dogajanje spelje do provokativnega vrhunca, ki iz brutalnega izbruha nasilja naredi perverzno estetski prizor, po naturalističnosti blizu kakemu Eliju Rothu, po – v pomanjkanju boljšega izraza – “motenosti” pa prej Hanekejevi ekranizaciji Učiteljice klavirja. (Mimogrede, ko se pojavijo škarje, je skrajni čas, da začnete gledati stran).
Vse skupaj se v isti sapi zdi kot načrtna zloraba gledalca, vaba za kritike (za Von Trierja najbrž ne bi bilo hujšega kot to, da bi “mainstream” Antikrista pohvalil) in dokaz, da je umetnost res lahko odraz najtemnejših plasti človekove podzavesti. Nepredirljiva temà norega obupa, ki ga režiser očitno razume (vemo, da je Antikrista posnel kot neko vrsto “terapije”, s katero se je kopal iz globoke depresije), osrednja junaka potisne čez mejo, kjer zakoni psihologije, razuma ali etike ne pomenijo ničesar več.
Pornografija?
In če je sadizem morda primeren “predalček” za medsebojni odnos protagonistov, bi zaman iskali pornografijo, pred katero so nas tako zelo svarili. Pornografija naj bi navsezadnje človeka vzburjala, v tem primeru pa si je težko predstavljati gledalca, ki bi se mu golota v Antikristu zdela erotična.
Kakšno je torej “sporočilo” filma? Deloma je najbrž v zvezi s tem, da si novodobna psihologija in znanost in posledično civilizacija ne morejo niti približno podrediti prvinskih, bestialnih sil v človekovi naravi (navsezadnje se zdrs v orgijo fizičnega nasilja zares začne šele po tem, ko je Ona že razglasila, da se počuti v redu in da "je ozdravljena".) Seveda pa Antikrist ne ponuja nobenih jasnih odgovorov – jasno se zdi le to, da je prekompleksen in preveč oseben, da bi ga odpisali kot bolno katarzo depresivnega mizogina ali, še huje, kot le t. i. “torture porn”. Ne glede na to, ali v Antikristu vidite nekakšno morbidno lepoto ali pa le provokacijo, ki hoče šokirati za vsako ceno, boste iz kinodvorane odšli spremenjeni.

Ocena: -4; piše: Ana Jurc