Morda se zdi, da je Bombna misija film o “vojni proti terorju”, po kateri ZDA brodijo že devet let – a če bi pesek na prizorišču zamenjali z džunglo, bi to prav lahko bil tudi film o vietnamski ali kateri koli drugi vojni polpretekle zgodovine. Kajti “sporočilo” - da je vojna jalova vaja iz norosti, katere končni rezultat je le med “naše”, “njihove” in naključne mimoidoče arbitrarno raztresena smrt – je resnica, ki najbrž velja za vsak oborožen konflikt.

Bombna misija že v prvih prizorih trojico glavnih junakov (elitni oddelek z nalogo, sredi vojne vihre razstavljati po vsem Bagdadu pozabljene ali podstavljene bombe), potisne v nemogoč položaj: ker se robot za razoroževanje bomb pokvari, se mora višji vodnik Matt Thompson (Guy Pearce) podati v neposredno bližino grmade eksploziva, pred katero ga, če jo raznese, ne more obvarovati niti najdebelejši skafander.

Ko človek po desetih minutah zadrževanja sape (bodo znanega igralca res ubili v uvodnih kadrih?) končno prvič globlje vdihne, se situacija s samo rahlo spremenjenimi okoliščinami ponovi. In spet – in tako naslednji dve uri. S tem, da je dogajanje “razbila” na serijo med seboj povezanih epizod ter se izognila epskemu razmahu in stopnjevanju napetosti k enemu samemu osrednjemu spopadu, se je Katheryn Bigelow deloma odmaknila od konvencionalne sheme vojnega filma.

Še bolj uspešno je to naredila s portretom osrednjih treh junakov: člani bombnega oddelka niso enodimenzionalni herojski dolgočasneži ali hipertestosteronski agresivneži, ampak kompleksni, zmotljivi, včasih arogantni, a kljub vsemu neverjetno pogumni možje. Če si je Jeremy Renner svojo nominacijo za oskarja z vlogo oholega, očitno globoko zatravmiranega in najbrž malo norega višjega vodnika Williama Jamesa več kot zaslužil, ne gre spregledati tudi Anthonyja Mackieja, ki se je moral spopasti z zahtevnim likom JT Sanborna, vodnika, ki se le stežka uklanja na novo postavljeni hierarhiji. Očitno je namreč, da novi višji vodnik James, ki se od prvega trenutka dalje požvižga na ustaljeno prakso predhodnika in morebitne posledice svojih odločitev, z nenehnim zaletavim rinjenjem v potencialno smrtonosne situacije na kocko postavlja ne le lastnega, ampak tudi življenje preostalih dveh članov enote. Večji del odprave James tako Sanborna in Eldridga (Brian Geraghty) spravlja ob živce s svojim izganjanjem demonov: sredi noči se na sledi za domnevnim teroristom na skrivaj sam splazi v samo osrčje Bagdada, pri razoroževanju min si mirno sleče zaščitno obleko (“Če bom že umrl, mi bo vsaj udobno”) , in podobno – a ko človek že misli, da ima like popredalčkane (od adrenalina odvisni mačo proti na pravila mahnjenemu pedantnežu), se njihove vloge obrnejo: Sanborn napetost kar naenkrat sprošča s pijanimi pretepi s kolegi, James pa je presenetljivo obziren do čustveno razrvanega Eldridga.

Scenarij za film je napisal Mark Boal, ki je svoje izkušnje s spremljanjem bombne enote v Iraku popisal tudi v knjigi – a ta novinarski pristop ne pomeni, da je film, ki sicer daje vtis verodostojnega prikaza dogajanja, posnet tako “grobo” in prvinsko kot kak dokumentarec; številni prizori (na primer valovanja tal ob eksploziji) pričajo o tem, da je imela režiserka estetsko komponento ves čas pred očmi.

Lahko Bombna misija v boju za oskarja za najboljši film premaga s posebnimi učinki nagrmadeno pravljico Jamesa Camerona? Če je kaj pravice na svetu, že.

Ocena: -5; piše; Ana Jurc