Cele traktate bi se dalo napisati o tem, ali je lik Bridget Jones feministična ikona, ki je milenijkam pomagala sprejeti lastno kaotičnost in zmotljivost, ali pa toksičen konstrukt, ki je utrjeval nerealistična pričakovanja za ženska telesa in ljubezensko zvezo postavil na piedestal življenjskega smisla. (Film Na robu pameti na primer zaključi s spodbudno mislijo: "Resnično verjamem, da sreča je mogoča. Tudi, če imaš 33 let in zadnjo plat velikosti dveh krogel za bowlanje.")
Kakor koli že, verižna kadilka in ljubiteljica chardonnaya Bridget je – v dobrem in slabem – simbol popkulture devetdesetih/začetka tisočletja, malo bolj realističen britanski odgovor na Carrie Bradshaw in Lorelei Gilmore. V prvih treh filmih se je med drugim znašla v tajskem zaporu zaradi tihotapljenja mamil, ugibala, kdo je oče njenega otroka in se nekajkrat osramotila na televiziji. Kaj se torej zgodi, ko jo skušamo pripeljati v (domnevno) manj seksistično, bolj ozaveščeno sedanjost? Je to res lik, h kateremu se je vredno vedno znova vračati?
Franšiza se – po improviziranju v tretjem delu – vrača k literarni predlogi Helen Fielding, ki je v romanu Nora na fanta (2013) črpala iz lastne izkušnje žalovanja in ustvarila lik Bridget Jones, ki ima življenje tudi onkraj večne razpetosti med Markom Darcyjem (Colin Firth) in Danielom Cleaverjem (Hugh Grant).
Sledijo manjši kvarniki za film Nora na fanta.
Kdo je torej Bridget Jones (Renée Zellweger) pri petdesetih letih? Njen ljubljeni Mark Darcy je pred štirimi leti umrl na humanitarni misiji v Sudanu. (Odslovili smo ga veliko bolj dostojanstveno kot Živino v Seksu v mestu.) Daniel Cleaver, nasprotno, je še vedno med nami, čeprav smo prejšnji film začeli z njegovim pogrebom (in ugotovitvijo, da je njegova smrt "velika izguba za vzhodnoevropsko manekensko skupnost"). Hugh Grant pri tretjem filmu ni hotel sodelovati, a mu je scenarij v zadnjem prizoru pustil priprta vrata (s časopisno novičko, da so "založniškega plejboja" po letalski nesreči vendarle našli živega).
Čeprav bi filmu (pravzaprav vsakemu filmu) koristila večja Grantova prisotnost, je njegov lik doživel prepotrebno osebnostno rast: Daniel je sicer še vedno nepoboljšljiv ženskar, a se še pravi čas zave, da postaja "malenkost tragičen", ker nima v življenju nobenega tesnega odnosa, niti s svojim najstniškim sinom. Edina izjema je Bridget – njuna turbulentna romanca se je z leti umirila v globoko, ljubeče prijateljstvo. Čeprav njena otroka uči kleti in mešati koktajl "umazana packa", je postarani Daniel presenetljivo zanesljiva opora v Bridgetinem življenju.
Bridget trenutno obstaja predvsem v vakuumu žalovanja: vdovski status je iz nje naredil "tako rekoč nuno", vso svojo energijo pa usmerja v krotenje dveh angelskih otrok in raztreščenega gospodinjstva. Neredko se zgodi, da iz hiše odkoraka v pižami; klasična Bridget, bi lahko rekli. Na vztrajno prigovarjanje prijateljev se (s pomočjo Tinderja) poda nazaj v svet zmenkarij. Jasno, da se spet znajde v svoji klasični zagati dveh snubcev. Prvi je 29-letni študent biokemije Roxter (Leo Woodall), drugi pa sinov učitelj, gospod Wallaker (Chiwetel Ejiofor), ki je značajsko bolj ali manj karikirana kopija Darcyja: trmast, zategnjen in malce nadut, a vseeno neznansko privlačen. Rahlo deprimirajoče je ugotoviti, da je največ, kar se je scenaristom uspelo izmisliti, ko se je Bridget enkrat osvobodila večnega vračanja k Marku Darcyju ... lik nadomestnega Darcyja.
Priznati je treba, da režiser Michael Morries to obdobje Bridgetinega življenja obravnava z več empatije, kot je popkultura praviloma premore pri tematiziranju ljubezenskih življenj žensk v srednjih letih. Film se ne škandalizira ali posmehuje "zblojeni" petdesetletnici, ki si drzne verjeti, da bi jo lahko hotel dvajset let mlajši moški. Namesto tega se resno spoprime z vprašanjem, kakšne izzive predstavlja zveza dveh ljudi v popolnoma različnih življenjskih obdobjih. Škoda je samo, da je kemija med Woodallom in Zellweger tako medla in neprepričljiva, da večino časa samo čakamo, kdaj se ji bo posvetilo, da je zanjo pravi suhoparni učitelj.
Manj posrečene so tudi prisiljene reference na aktualno tehnologijo in družbo: Bridget se mora na primer na lastni koži naučiti, kaj pomeni, da te nekdo "ghosta" (tj. neha odgovarjati na sporočila in izgine). Ti prijemi so pokroviteljski, podobno kot na silo vrinjen prizor s slačenjem mokre srajce, ki naj bi nas spomnil na Colina Firtha v Prevzetnosti in pristranosti.
Renée Zellweger, ki je v lik Bridget od samega začetka vnašala prikupno štorasto, mejno afektirano energijo, po četrt stoletja zna zlesti pod površje vloge. Njena Bridget je še vedno zmedena, skuštrana in manično dobrovoljna, a obenem je jasno, da je ta imidž priljudne Slehernice njen obrambni mehanizem v svetu, ki nima potrpljenja za petdesetletnice, vdove in/ali ženske s kariernimi ambicijami.
"Odraslost" Bridget Jones na trenutke sicer že meji na puščobnost: cigarete in vino so stvar preteklosti, kar je najbrž razumljivo, težko pa si je predstavljati, da je to še vedno oseba, ki je nekoč v eter spustila vic o "riti Sadama Huseina" ali pa v polni sobi bogatih starcev udrihala po torijski stranki. Subverzivne dogodivščine iz prejšnjih delov so zamenjali zapleti družinskih filmov: otroka se zaplezata v drevesu, na šolskem izletu jih ujame dež ...
Nora na fanta ne skriva, da je v prvi vrsti hommage antologijskim prizorom in kostumografskim detajlom prvih treh filmov; poleg Bridgetine slavne pižame in kratkega krilca se vrne tudi večina stranskih likov iz prejšnjih filmov. (Na silo je nazaj v zgodbo stlačena celo Bridgetina ginekologinja, a ker je Emma Thompson tako neprekosljivo sarkastična, se je nad tem nesmiselno pritoževati.)
Lahko je razumeti, da je vrnitev priljubljenega lika, pa čeprav vsakokrat v malce medlejši obliki, za oboževalce nostalgična in dobrodošla; cela tetralogija sodi naravnost v kanon filmov za razne božično-novoletne maratone. Nora na fanta svojo zgodbo na koncu lično zašpili; logično bi bilo sklepati, da se zdaj od Bridget res dokončno poslavljamo. Je pa res, da se je tako zdelo že po prvem (in vsakem naslednjem) filmu. Čisto mogoče, da se čez nekaj let spet zberemo okrog zmedene Bridget na pragu upokojitve.
Ocena: 3,5
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje