Če bi sledili zgodbi, ki jo plete Helen Fielding v svoj čas divje priljubljenih romanih - tretji, Nora na fanta, je izšel leta 2013 -, je Bridget vdova z dvema majhnima otrokoma; njen princ na belem konju, Mark Darcy, je namreč že pred časom umrl v prometni nesreči. Po primerno dolgem žalovanju se skuša vrniti v svet zmenkarij in se spotoma zaplete z 29-letnim mladičem, ki sliši na trapasto ime Roxter.

No, tudi studiu Miramax tak razvoj dogodkov očitno ni bil najbolj všeč. Absolutno nič od povedanega torej ne drži za še vedno ravno prav zblojeno protagonistko Dojenčka Bridget Jones. K sreči je bila na čelu scenaristične ekipe tudi tokrat Helen Fielding, sicer v sodelovanju z Danom Mazerjem (Borat) in, zanimivo, z Emmo Thompson, ki v filmu dobi zabavno stransko vlogico stoične zdravnice, ki mora prenašati Bridgetino dramo z dvema snubcema. Vrača se tudi režiserka prvega dela, Sharon Maguire, ki nam milostno prizanese s karikirano abotnostjo drugega dela, Na robu pameti (r. Beeban Kidron, 2004). Spomnite se samo tistih karaok v tajskem zaporu.

Mark Darcy - še vedno ga igra Colin Firth v klasični firthovsko zategnjeni drži s stisnjenimi zobmi - je torej še vedno živ, a z Bridget očitno nista 'živela srečno do konca svojih dni'. Pogreb pa že v prvem prizoru dobi nekdo drug: Daniel Cleaver, Bridgetin plejbojevski šef iz prvih dveh delov (scenaristična odločitev, za katero je bil vzrok to, da je Hugh Grant kategorično in javno zavrnil priliko, da pri pri svojih petdesetih še igral predmet poželenja v romantični komediji). Kakor koli že, vzhodnoevropske manekenke so obupane, v Danielove čevlje pa mora stopiti Jack (Patrick Dempsey), enigmatični ameriški milijonar (seveda), v čigar šotor se je Bridget pijano skobacala na Glastonburyju.

"Ne morem ves čas ponavljati starih napak. Treba je narediti še kako novo," kmalu po njuni skupni noči ugotovi Bridget - in njena "nova" napaka je ... precejšnja. Po priložnostnem seksu z nekdanjim (torej Markom) ima vsak od obeh moških približno 50 odstotkov možnosti, da je oče otroka, ki ga Bridget pričakuje "zaradi hudičevih veganskih kondomov" s pretečenim rokom trajanja.

V popkulturi absolutno ne manjka likov, ki služijo - morda sicer ne zlonamernemu - britju norca iz "bednih" neporočenih žensk v tridesetih (čeprav je danes tak pristop v primerjavi z leti na prelomu tisočletja že skoraj prisrčno zastarel). Vedno pa je bila Helen Fielding tista, ki je v kaotičnih nezgodah svoje protagonistke našla ravno pravo ravnovesje med humorjem in empatijo, da smo se lahko režali z njo in ne samo njej.

Če se na prvi pogled zdi, da se je Bridget vedno ukvarjala samo z moškimi in štetjem kalorij v chardonnayu, v resnici ni bilo tako: moški pridejo in grejo, Bridget in njena čredica prijateljev pa so tista prava družina v srcu zgodbe; ko gre zares, je Bridget veliko močnejša in odločnejša, kot bi ji kdo pripisal. Mar ni v tem pogledu njen lik danes, ko so stalne službe in tradicionalno zmenkarjenje stvar preteklosti, še veliko relevantnejši kot leta 1995, ko se je prvič pojavila v kolumni v The Independentu? Danes, ko je pritisk pripadati "kul" hipsterski srenji še toliko večji kot nekoč, se nam kvečjemu še malo bolj zašibijo kolena ob tisti slavni Darcyjevi izjavi, da ima Bridget rad "tako, kakršna je".

Tudi tokrat film premore cel kup dejansko duhovitih utrinkov: večinoma imajo opravka z jutranjimi poročili, ki jih Bridget kot producentka konstantno nenamerno sabotira. Če bi že imeli scenaristične pripombe, bi bile na račun tega, da sta oba potencialna "očka" prototip istega (idealnega) moškega in bi težko bila večje nasprotje nevrotični protagonistki. Eden je sicer sladkoben Američan, drugi stoičen Britanec, a oba skleneta, da bosta "naredila, kar je prav" - še več, dejavno se borita za Bridgetino naklonjenost. To pomeni, da kvota klasično romantičnih (neprijazen pisec bi rekel: osladnih) prizorov eksponentno narašča z vsako intervencijo bodisi Jacka ali pa Marka.

In če nekje v drugi tretjini naš ljubezenski trikotnik celo začne delovati kot nekakšna kvazipoligamna skupnost (ali pa vsaj namigujemo, da bi bili vsi trije skupaj lahko idealna moderna družina), je jasno, da lahko v romantični komediji računamo samo na en tip srečnega konca. In tak konec tudi dobimo: po prenapihnjeni, za lase privlečeni kalvariji poroda je film takrat sicer že na trhlih nogah, a Bridget Jones je nekako uspelo pridobiti dovolj naše simpatije, da nas čez ciljno črto privleče brez večjih zamer. Ujezilo me ne bi niti, če bi se razvedelo, da bomo na neki točki dobili še nova nadaljevanja.

Ocena: 4, piše Ana Jurc