Netflix svojih številk o gledanosti tradicionalno ne razkriva – razen če so take, da naredijo velik vtis. Na začetku tega meseca so tako objavili, da je nadaljevanko The Queen's Gambit v prvih 28 dnevih po objavi gledalo 62 milijonov gospodinjstev – to je sicer dva milijona manj, kot je v istem obdobju v marcu nabral vojeristični dokumentarec Tiger King, a je še vedno rekord v kategoriji igranih miniserij. Vpliv nadaljevanke pa ni omejen samo na male zaslone: 37 let star roman Walterja Tevisa, ki je služil kot literarna predloga za scenarij, se je pojavil na New York Timesovi lestvici najbolj prodajanih knjig, skokovito pa je poskočila tudi prodaja šahovskih kompletov. Kako je torej nadaljevanka o šahu, ne ravno najbolj telegenični aktivnosti vseh časov, sprožila tako norijo?

Ključen podatek je, da The Queen's Gambit – v tradiciji mainstreamovskih športnih filmov – od igralca ne pričakuje podrobnega poznavanja pravil šaha in niti pretirane ljubezni do te igre. To še ne pomeni, da se v sedmih urah programa ukvarjamo predvsem z zasebnim življenjem šahistke v glavni vlogi. Nasprotno, vsaj polovico tega časa je Beth Harmon (Anya Taylor-Joy) posajena za šahovnico. Veliko je govora o "sicilijanski obrambi", "Najdorfovi varianti" in podobnem, a soavtor in režiser serije Scott Frank ne izgublja časa s kazanjem ali pojasnjevanjem, kaj naj bi to v praksi pomenilo: dovolj je, da spremljamo drhtenje kotička ustnic ali zastrt pogled glavne igralke, da vemo, ali v določeni partiji izgublja ali vodi. To sicer zveni kot banalizacija izbrane tematike, a je obenem osupljivo, da lahko avtor znova in znova ustvarja napetost s prizori posameznih šahovskih potez, pa čeprav te poteze sploh niso zares umeščene v širši kontekst.

The Queen's Gambit je torej (popolnoma fiktivna) zgodba o čudežni deklici iz zakotnega dela Kentuckyja, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zakorakala v moški svet profesionalnega šaha in se soočila z najslavnejšimi velemojstri svojega časa, vključno z nepremagljivimi Rusi. A zgodba se začne še veliko pred tem: mala Beth (Isla Johnston) po hudi prometni nesreči pri osmih letih ostane popolnoma sama na svetu. V temačni, zatohli kleti katoliške sirotišnice, v kateri je pristala, naleti na hišnika Shaibela (Bill Camp) in njegovo šahovnico. Godrnjavi možakar vzame enako mrko deklico pod svoje okrilje. Takoj vidi, da je otrok neverjetno nadarjen, a tudi to, da ima v sebi "ogromno jeze" in da bo cena uspeha zanjo visoka.

Cena nerazumljenega genija je za Beth odvisnost: v ustanovi, ki svoje mladoletne varovance pita s pomirjevali, ni težko razviti okusa za male pisane tabletke. Ker je Beth (Anya Taylor-Joy) pomirjevala odkrila v istem obdobju kot svoj čudežni dar za šah, postane to dvoje v njeni podzavesti neločljivo prepleteno – prepričana je, da lahko igra in zmaguje samo, kadar je njen um "zamegljen". S pustimi oblačili in odljudnim obnašanjem se ne vklaplja ravno najbolje v srednješolski milje, zato svoji odvisnosti kmalu doda še alkoholizem. V tem obdobju jo je že posvojila gospa Wheatley (Marielle Heller), gospodinja v nesrečnem zakonu, ki tudi sama preveč pije: nekoč je sanjala o karieri koncertne pianistke, a so jo potolkla pričakovanja, ki jih je na ženske polagala družba v petdesetih.

Damin gambit je na prvi pogled že neštetokrat povedana zgodba o zabrisani meji med genijem in norostjo, portret briljantnega uma, ki se le stežka spopada z "resničnim svetom". A pozorno spremljanje zgodbe razkrije veliko bolj zanimivo poanto: če hoče protagonistka v celoti izkoristiti svoj dar in postati velika šahistka, se mora prej spopasti s travmo nesrečnega otroštva. Scenarij nam torej ne ponuja prototipa čarobno karizmatične junakinje, v katero se avtomatično zaljubi vsak, ki ji prekriža pot; ta status si mora šele zaslužiti. Prav tako ni karikirano megalomanska in sebična antijunakinja. Genialka ali ne – dokler se obnaša kot nezanesljiva, kaotična odvisnica, ima to posledice tudi za njeno kariero. Damin gambit ne pristaja na problematično predpostavko, da so briljantnim posameznikom odpuščena vsa izživljanja nad okolico.

Kljub pravkar povedanemu pa Beth za seboj pušča strta srca na vsakem koraku: vanjo so zaljubljeni tako državni prvak Harry Beltik (Harry Melling), ki ga je porazila na svojem prvem pravem turnirju, kot tudi mojster Benny Watts (Thomas Brodie-Sangster), šahovski novinar Townes (Jacob Fortune-Lloyd) in pariška manekenka Cleo (Millie Brody). Beth nima pravega zanimanja za romantična razmerja; nikoli je ne prevzamejo v enaki meri kot njena obsedenost s šahom. Najbrž ni naključje, da je edini moški, v katerega se zaljubi, homoseksualec.

Čeprav je Damin gambit zgodba o dveh ne ravno lahkotnih temah, šahu in odvisnosti, obe obravnava na dovolj gledljiv – ali, če hočete, površen – način, da je nadaljevanko zelo lahko pogoltniti na dušek. Anya Taylor-Joy je karizmatična prezenca, ki pa v resnici nima veliko dela. Beth je tako stoična pojava, da njena nihanja med besom, obupom in zmagoslavjem včasih izraz dobijo v eni sami gesti ali trzljaju; kompliment igralki je, da jo je kljub temu zanimivo gledati sedem ur.

Scenarij odvisnosti ne tematizira dovolj brezkompromisno ali neolepšano, da bi nas globoko presunila: svojo poanto telegrafira s prizori opotekanja, razmazanih ličil in občasnega bruhanja v šahovski pokal. Dramaturški lok sledi preizkušenemu receptu in nas s postopnim stopnjevanjem napetosti počasi pripelje do predvidljivega vrhunca v sklepni epizodi. Pri športnih dramah si izposodi dinamiko med nefavoritom in establišmentom, ki ga je treba osmešiti; ne manjka niti klasična tekmovalnost med ZDA in Sovjetsko zvezo.

Ogromno za splošni vtis naredita tudi detajlirana scenografija in sijajna kostumografija, največji adut nadaljevanke pa je v tem, da se ne naslanja na pokroviteljske floskule o "ženski, ki je zmogla". Seveda je treba povedati, da ima Beth pred seboj veliko večje ovire in se spopada z drugačnimi pričakovanji kot njeni dvakrat starejši moški tekmeci (zgodovinsko je šah skrajno seksistična trdnjava), a Damin gambit je predvsem zgodba o spopadu šahistke z lastno nagnjenostjo k samosabotaži.

Damin gambit ne spada v panteon največjih serij vseh časov, v neslavno družbo poneumljajočega eskapizma karantenskih časov pa tudi ne.

Ocena: 3,5.