In Akademija je ravnala skoraj komično predvidljivo, ko je z nominacijo nagradila dostojanstveni traktat o "resnici" in "lepoti", ki postreže z zlobnimi naciji, z zatiralskimi komunisti ter z vzvišenim prezirom nad filistejskim nerazumevanjem abstraktne umetnosti in totalitarnimi režimi, ki v umetnosti vidijo zgolj njen utilitarni potencial.

Delo brez avtorja je, vsaj na papirju, morda najbolj ambiciozen filmski projekt, kar si jih lahko zamislite. Florian Henckel von Donnersmarck, režiser izjemnega Življenja drugih (2006) – a tudi režiser Turista (2010), nihče ni brez napak – skuša v enem samem velikopoteznem loku ujeti bistvo nemške duše, zgodovino 20. stoletja in razvoj sodobne umetnosti, ob tem pa raziskati še vprašanja (zgodovinske) krivde in predvsem odpuščanja. Ima umetnost v resnici lahko odrešilno vlogo v posameznikovem življenju?

V duhu te pedantnosti se triurni film – reka začne s podrobnim pojasnilom nacističnega koncepta "izrojene" umetnosti, se ustavi pri socialističnem realizmu komunističnega NDR-ja in se nato z vso silo vrže v tokove konceptualne umetnosti, kakršno so v Zahodni Nemčiji prakticirali Joseph Beuys in njegovi sodobniki. A Von Donnersmarck svojega tečaja iz zgodovine umetnosti nikoli zares ne prelije v organsko, avtentično zgodbo – morda so krivi shematizirani, dvodimenzionalni liki, morda preočitna didaktična nota in razlagalni monologi ali pa melodramatičnost zgodovinskih dogodkov, ki pod sabo pokopljejo ničeva hrepenenja in usode posameznikov.

Družinska kronika, kakršne poznamo iz klasičnih romanov in zlate dobe Hollywooda, je v tonu in razmahu blizu ameriški senzibiliteti – morda pa tukaj tiči razlog, da se je film kljub izjemno močni konkurenci letos prebil do nominacije za tujejezičnega oskarja (pri tem je treba povedati, da vsaj trem od preostalih štirih nominirancev, Tatičem, Romi in Kafarnaumu, po umetniški plati ne more predstavljati resne konkurence.)

Sorodna novica Je nemški kandidat za tujejezičnega oskarja zloraba življenjske zgodbe Gerharda Richterja?

Sicer pa so oskarjevske nominacije že avtomatizirana reakcija Akademije na spoštljive biografije velikih osebnosti: Delo brez avtorja je menda fikcionalizirana življenjska zgodba Gerharda Richterja in predzgodba njegovega vzpona med največje sodobne nemške umetnike. Že produkcija filma je bila kontroverzna: Richter se je od von Donnersmarcka javno distanciral, češ da sta se večkrat sestala, nato pa naj bi se režiser okoristil z asociacijo na njegovo slavno ime, obenem pa "gnusno izmaličil" njegovo biografijo, kot se je slikar jezno pridušal za The New Yorker.

Ciničnemu opazovalcu bi morda tudi lahko ušla opazka, da se skuša Florian Henckel von Donnersmarck po kolosalnem fiasku svojega edinega izleta v Hollywood (Turist, 2010) ritensko umakniti nazaj v svojo cono udobja: čeprav se podaja še dlje v zgodovino kot s stasijevsko dramo Življenje drugih, pa gre na neki način za uporabo zelo podobnega recepta. Težava s cono udobja je seveda v tem, da se je v njej prelahko udomačiti; režiser si svojemu filmu tako zelo trudi vdahniti gravitas, da ga osedla s samovšečno in nepotrebno epsko minutažo. Na čisto banalni ravni vez z Življenjem drugih vzpostavlja tudi Sebastian Koch: v obeh filmih igra posameznika, ki mora v imenu preživetja skrivati svoja resnična ideološka prepričanja.

Mali Kurt Barnert (Cai Cohrs v otroških letih, pozneje Tom Schilling) že v otroških letih po zaslugi umetniško nadarjene tete Elizabeth (Saskia Rosendahl) odkrije zanimanje za umetnost. Piše se leto 1937 in Elizabeth se zaradi domnevne shizofrenije znajde na seznamu "duševno bolnih" posameznic, kar v novem režimu pomeni prisilno hospitalizacijo in sterilizacijo, leta pozneje pa tudi človeka nevredno smrt v koncentracijskem taborišču. (Tukaj je na mestu tudi pomislek o moralnosti eksploatacije podobja plinskih celic za večji šok gledalca.) Ginekolog, odgovoren za kalvarijo Elizabeth in množice drugih žensk, "kličite me profesor" Carl Seeband (Sebastian Koch), se po padcu rajha zaradi usluge, ki jo je naredil sovjetskemu oficirju, uspešno izmakne roki pravice. Čeprav preide v funkcionarja novega, vzhodnonemškega režima, na tihem še vedno neguje vero v evgeniko, ki jo je prakticiral kot esesovec. Seeband je popolnoma enoznačno upodobljen kot pošast – če so sicer dobri možje po vojni postali nezaposljivi zaradi članstva v stranki, ki se mu niso mogli izogniti, so spužve, kakršna je profesor, prosperirale zaradi svoje protejske sposobnosti posvojitve vladajoče ideologije.

Druga zgodbena nit je seveda usoda malega Kurta, ki po izgubi tete in obeh stricev od blizu doživi tudi bombardiranje Dresdna. Med študijem umetnosti v Vzhodni Nemčiji mu pot prekriža študentka modnega oblikovanja Ellie (Paula Beer) – a brez skrbi, z njeno karierno potjo se film v nadaljevanju ne bo niti najmanj obremenjeval. V njunem zakonu je pomembna samo Kurtova umetniška vizija, zaradi katere tudi prebegneta na Zahod. Priča smo znanim mukam umetnika kot mladega moža, ki skuša svoje osebne demone in travme pregnesti v umetnost, ki jo vse bolj zanima politični komentar.

Vez med obema zgodbama je kolosalno, melodramatično naključje v maniri grške tragedije, ki ga scenarij sicer pazljivo skonstruira, nato pa se nanj noče zares nasloniti in ga pusti, da izzveni v prazno. Frustrirajoče je tudi, da v zaključnem delu, ko Kurt naposled najde svoj avtentični umetniški izraz, von Donnersmarck razumevanje in dojemanje sodobne umetnosti reducira na avtobiografski debris čisto konkretne usode. Mar ni vlečenje jasnih vzporednic in enačajev med umetnikovim ustvarjanjem in njegovo avtobiografijo ravno najbanalnejše in najbolj reduktivno razumevanje umetnosti?

Katarza, ki se je tri ure izrisevala na obzorju, se nikoli zares ne zgodi. Odmev mantre, ki se ponavlja skozi cel film ("Nikoli ne odvračaj pogleda; vse, kar je resnično, je lepo"), izzveni prazno, če še protagonist sam ne razume polne resnice (lepote?) svoje življenjske zgodbe.

Ocena: 3+; piše Ana Jurc