Neapologetično pompozni, kičasti maksimalizem Avstralca Baza Luhrmanna vam je lahko všeč ali ne, težko pa je zanikati, da je tako rekoč samoumevna izbira za portret Elvisovega lika in dela. Po slogovni plati mu je težko kaj očitati: Luhrmannov Elvis je natrpan z barvami, teksturami in vedutami nekega drugega obdobja; dejansko deluje kot časovni stroj v čase, ko se je rojeval koncept množične norije okrog popzvezdnikov, kakršno poznamo danes. Vsaka bleščica na vsakem kombinezonu se zdi na mestu, vsak Elvisov pramen je počesan v nemogoče sijajno pričesko, vsak koncertni utrinek pripomore k občutku, da prisostvujemo glasbeni zgodovini. V prizoru Elvisovega prvega javnega nastopa je luhrmannovska bombastičnost, ki po navadi pride do izraza v muzikalih, idealen slogovni pristop.

Kot spektakel in kot koncertni film je Elvis sicer malo predolg, a uspešen – kjer mu absolutno spodleti, pa je v žanru biografskega filma. Občutek za večplastno obravnavo kompleksnih tematik pač ni Luhrmannov pristop – in tako nastane film, ki je v imenu sloga žrtvoval kakršno koli karakterno verodostojnost, film, ki se niti ne trudi pretvarjati, da ga zanima, kdo je bil Elvis Aaron Presley v resnici. Kot protagonist ostaja oddaljen in enodimenzionalen, modrooki fantič, reduciran na enostavne klišeje v zvezi z bremenom slave, osamljenostjo in odvisnostjo.

Še posebej nedoumljiva se zdi odločitev štirih (!) scenaristov, da bomo zgodbo spremljali skozi oči zloglasnega "polkovnika" Toma Parkerja, Elvisovega menedžerja, starega mojstra cirkuških prevar s skrivnostno preteklostjo. Ne gre samo za to, da smo priča nesporno najslabši igri v dolgi karieri dvakratnega oskarjevca Toma Hanksa, in tudi ne za to, da je otovorjen s kilogrami prostetike, ki naj bi ga spremenila v starega, obilnega možaka – gre za to, da ta "nezanesljivi pripovedovalec" preprosto ni pravi glas za to zgodbo. Polkovnik Parker, samooklicani izvedenec za šovbiznis in ljubitelj cenenega spektakla, je Elvisa eksploatiral kot garaško žival, v vsakem trenutku postavil zaslužek pred varovančevo dobrobit in mu z različnimi mahinacijami preprečil nastope zunaj ZDA. Parkerjev naglavni greh je bil, nakazuje film, da ni razumel, da ima pred seboj velikega umetnika, ne pa zgolj molzno kravo – a obenem je film zelo dojemljiv za njegov zorni kot, za samovoljno reinterpretacijo in relativizacijo zgodovine. Prisiljeni smo vedno znova odstopati prostor in čas mazaču, ki je od Elvisa že tako ali tako vzel preveč, v nobenem trenutku pa ne pokaže genijalnosti, zaradi katere naj bi bila enakovreden tandem. Zakaj je ravno on tisti, ki ima pravico povedati Elvisovo zgodbo?

Če bo film Elvis prestal preizkus časa, če bo dejansko pretendent v naslednji sezoni nagrad, bo to v prvi vrsti zaradi enega človeka: Austina Butlerja. To, da je bil igralec doslej praktično neznanka, samo še pripomore k silovitosti vtisa, ki ga pusti; premore neverjetno karizmo, naelektrenost in žar, ki nam pomagajo razumeti, zakaj so množice podivjale ob pogledu na mladega Presleyja. Za razliko od Ramija Maleka v Bohemian Rhapsody ali Tarona Egertona v Rocketmanu to ni oponašanje, ampak dejansko poustvarjanje. Austin Butler bo Elvis za vse mlade generacije, ki do Kralja prej morda niso imele nekega osebnega odnosa – zanje bo potegnil direktno vzporednico med Elvisovo tragično usodo in novodobnimi zgodbami brezvestnega okoriščanja z zvezdniki, pa naj bo to Britney Spears, Amy Winehouse ali Whitney Houston. Po njegovi zaslugi je Elvis prenehal biti zabuhla, žalostna karikatura svojih zadnjih let in spet postal sinonim za ameriško popkulturo.

Še celo v prizorih tistih žalostnih lasvegaških nastopov v zatonu kariere se Luhrmann in Butler potrudita pokazati, da je Presley vse do konca premogel trenutke nekdanje veličine. A v resnici se ne mudimo prav dolgo pri t.i. "debelem Elvisu" – tovrsten naturalizem bi bil usoden za pravljico o naivni dobričini, ki jo plete film.

Ne nazadnje je tu še vprašanje petja. Butlerju je uspelo najti tisti neštetokrat oponašani in parodirani glas ter ga narediti za svojega. V prvem delu filma igralec sam odpoje vse pesmi, za Elvisova pozna leta pa so njegov glas digitalno premešali z izvirnikom; meja med obema pristopoma je zabrisana, "Elvisovo" petje pa zajema cel razpon od mladostniškega idealizma do deziluzij in izčrpanosti proti koncu. Škoda je le, da producenti niso zaupali nadčasovnosti materiala: nekatere klasične komade so za mlajše občinstvo na uradnem soundtracku "posodobili" Doja Cat, Eminem, Diplo in podobni.

Zaradi igralčeve karizme je skoraj prelahko spregledati vse pomanjkljivosti in se prepustiti spektaklu. A bilo bi greh ignorirati, kako zelo posplošujoč in banalen je ta v odnosu do portretiranca. Poudarek je predvsem na Elvisovi ljubezni do bluesa in gospela, ki sta bila temeljni steber njegovega unikatnega zvoka. Zdi se, kot da hoče Luhrmann že vnaprej odgovarjati na potencialno obuditev stare debate o Elvisovem prilaščanju črnske kulture – češ, z B.B. Kingom in Mahalio Jackson so bili prijatelji, atentat dr. Kinga ga je globoko pretresel, to je bila tako rekoč njegova kultura! Vzporednice, ki jih film potegne med Elvisovo fascinacijo nad baptističnimi bogoslužji in njegovim poznejšim "škandaloznim" miganjem z boki, so zanimive, prav tako detajl, da sta imela s Kingom istega krojača, a nikoli se ne približamo resnejšemu problematiziranju tega, da je bila konzervativna belska Amerika vseeno pripravljena do neke mere sprejeti "razvratnega" Elvisa, ostali našteti pa o čem takem niso mogli niti sanjati. Po drugi plati film nakaže – ne upa pa si trditi – da je bilo prav Elvisovo uporniško črpanje iz bluesovskega izročila pomembno orožje v boju proti segregaciji.

Najbrž je bilo treba resnicoljubnost do neke mere žrtvovati na oltarju avtorskih pravic: če je studio hotel javno podporo družine Presley in predvsem njihovo dovoljenje za uporabo pesmi, je bilo treba zamižati na eno ali kar na obe očesi. V filmu ni nobenih "problematičnih" plati Elvisovega značaja, niti po današnjih niti po takratnih merilih. Politika, droge, nezvestoba – celo pevčeva obsedenost s hitro hrano je bila zradirana iz zgodovine. Iz filma tako ne bi nikoli razbrali, da je bila Priscilla 14-letna deklica, ko je v Nemčiji začela zvezo s takrat 24-letnim zvezdnikom na služenju vojaškega roka. Njun začetek je predstavljen kot romantično srečanje sorodnih duš, ne pa kot skrajno problematičen, potencialno pedofilski odnos. Tudi sicer je lik Priscille popolnoma izpraznjen vsebine, na platnu statira kot klasična trpeča žena iz biografskih filmov, ki jo za nameček še popolnoma zasenči včasih Butlerjev sijaj, drugič Hanksov bizarni naglas. Krivde za to ne gre nalagati Olivii DeJonge, prej brezbrižnosti scenaristov.

Elvis je, pod črto, konvencionalna glasbena biografija, ki jo pestijo podobne težave kot večino primerkov tega žanra v zadnjih dvajsetih letih: piše neko idealizirano različico zgodovine, iz katere selektivno izbira samo tista poglavja, ki služijo njeni poanti. Nekonvencionalno je pri filmu samo to, da je videti kot americana na psihedeličnem tripu. Ne razmišljajte preveč in se pogreznite v udobje rožnatega kadilaka?

Morda pa je globlja resnica v tem, da ljudi, iz katerih že v najstniških letih naredimo globalne ikone, oropamo priložnosti, da postanejo polnokrvne osebnosti. In nato nas tako ali tako ne zanima, kdo so – le, kaj predstavljajo. In za Luhrmanna je Elvis arhetip izgubljenega dečka.

Ocena: 3-