Zdaj naj bi ostala zvesta svojemu fantu, a ko ugotovi, da je novi kapitan ladje njen nekdanji ljubimec, ki jo še vedno močno privlači, se izkaže, da to še zdaleč ne bo lahka naloga. Film Fidelio – Alice na poti je prvenec francoske režiserke Lucie Borleteau, ki je svetovno premiero doživel avgusta lani v Locarnu. Pri vsem skupaj je najbolj osupljivo (in hkrati navdušujoče) to, da avtorica nekonvencionalen zaplet svojega filma predstavi povsem neprisiljeno. V Fideliu ni nikakršnega odvečnega namigovanja na to, da so tradicionalne spolne vloge obrnjene na glavo, ali dramatizacije, ki bi na vsem tem pravzaprav slonela.

Namesto tega si film vzame dovolj časa za raziskovanje pomena zvestobe, monogamije, erotične privlačnosti ter romantične ljubezni in njenih nemogočih idealov. To izpelje počasi, postopoma in z občutkom za subjektivnost vseh vpletenih. Pri tem največ pridobi prav naslovni lik Alice, ženske, osvobojene in neobremenjene seksualnosti, ki v pripovedi igra glavno vlogo: s postopnim in pretanjenim razgrinjanjem njene subjektivnosti se njen lik izvije iz spon tradicionalne ženske seksualnosti – bodisi tiste v filmskih in drugih kulturnih upodobitvah, bodisi realne ženske seksualnosti, ki jo oblikuje patriarhalno družbeno okolje. Aliceino doživljanje in ravnanje daje jasno vedeti, da monogamija zanjo ni nič bolj naravna kot za nasprotni spol, hkrati pa začrta tudi jasno ločnico med spolno privlačnostjo in ljubeznijo ter v končni fazi tudi med monogamijo in zvestobo. Čeprav v njegovi odsotnosti spi najprej s postavnim kapitanom Gaëlom, nato pa še z romunskim lepotcem Valijem, na Felixa nikoli ne pozabi, niti si ga ne preneha želeti. Zdi se, da lahko ljubi več ljudi hkrati, pa vendar to za nikogar ne pomeni manj ljubezni, temveč kvečjemu več.

A vendar Fidelio – Alice na poti ni utopija. Alice se kljub svoji neobremenjenosti glede erotično-ljubezenskih dogodivščin na ladji, ironično poimenovani "Fidelio", dobro zaveda, da njen fant Felix zanje ne sme izvedeti. V svetu, kjer ima večina še vedno privzgojen krhek romantični ideal prave ljubezni, v najslabšem primeru usmerjen k iskanju sorodne duše, v najboljšem pa ga vodi prepričanje o praktičnosti monogamije, seksualna svoboda, ki si jo v razmerju samovoljno vzame le eden, za drugega neizogibno pomeni izdajo.

Ko tako ponovno preizprašuje ustanovo družine, zakona in subverzivnejše ljubimkanje, si Fidelio – Alice na poti izdatno pomaga tudi z vizualnimi prijemi. Družbeno sprejemljivi prizori ljubljenja z njenim fantom, praznovanja v družinskem krogu in ohranjanja vezi na daljavo se kopajo v dnevni luči in svetlejših, konvencionalnejših barvah. Po drugi strani v nočnih prizorih na ladijski palubi in pod njo naraščajoča vznemirjenost na gosto obvisi v zraku, zavijajoč Alice in njene ljubimce v skrivnosten mrak. Zelenkasti pobliski ladijskih naprav včasih razkrijejo le ključne elemente erotičnih dogodkov: lice, dlani, hrbet, ramena, prsi in tako naprej. Morda je med njimi tisto, kar je zares ključno, pogled. Tudi to filmsko orodje Fidelio – Alice na poti uporablja premišljeno in hkrati sveže. Ponudi namreč redko priložnost za ženski pogled, s tem pa, v nasprotju z večino filmov, naslovi žensko gledalko.
Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).