Temu dodajte še vrhunska oskarjevska veterana (Anthony Hopkins, Helen Mirren) in dve seksapilni zvezdnici kot Hitchcockovi fatalki (Scarlett Johansson, Jessica Biel) ter ustvarjalno krizo in zasebne tegobe, ki jih je za časa snemanja Psiha doživljal britanski filmski ustvarjalec. Zadetek v polno? Žal ne.
Hitchcock namreč podolgem in počez pade v past, kamor so se ujeli že številni izkušenejši režiserji od Sache Gervasija. Snemati filme o resničnih legendah je težka naloga. Navadno na koncu izpadejo sentimentalni, banalni, razvlečeni, stereotipni, dolgočasni, ker prevestno sledijo že znani zgodbi, ali pa preplehki, ker skušajo v dve uri zajeti vse življenje. Številni to zadnje rešijo s tem, da se posvetijo zgolj eni epizodi iz življenja obravnavanega velikana, kar je poskušal tudi Gervasi.
Hitchcock je postavljen v leto 1959, ko je imel takrat 60-letni režiser za seboj že nekatere svoje največje uspešnice (Sever - severozahod, Vrtoglavica, Mož, ki je preveč vedel, Tujca na vlaku, Pokliči M za umor, Dvoriščno okno, Ujeti tatu ...) in je ravno iskal idejo za svoj naslednji celovečerec. Nanj so pritiskali producenti in studii, ki so hlepeli po novem hitu, obenem pa so se bali, da so Hitchcockova najboljša leta že minila.
Režiser jih prav nič ne potolaži s tem, ko si za naslednji projekt izbere Psiha, posnetega po krvavem romanu Roberta Blocha o zloglasnem serijskem morilcu Edu Geinu. "Ne moreš posneti raje nekaj takega kot Sever - severozahod?" si vijejo roke njegovi investitorji, studio pa mu odreče podporo, tako da Hitchcock za film zastavi celo svojo hišo. Istočasno se na preizkušnji znajde njegov zakon z Almo Reville (Helen Mirren kot morda edina svetla luč filma), ki ji počasi začne presedati Hitchcockovo zalezovanje njegovih glavnih igralk in nehvaležnost za njene izpiljene scenaristične prispevke k večini njegovih filmov.
Nizanje klišejev
Snemanje Psiha je predstavljeno kot frustrirajoč posel za vse vpletene - za trmastega in že skoraj obsedenega Hitchcocka, za vsega naveličano Almo, ki jo na neki točki zamika skok čez plot, za studie in za cenzorje, zgrožene že nad takimi "pohujšljivostmi", kot je posnetek stranišča, kaj šele nad ikoničnim prizorom pod prho. Trpijo tudi mične igralke (Johanssonova kot Janet Leigh in Bielova kot Vera Miles), ki jih Hitchcock v svojem perfekcionizmu prižene na sam rob, med odmori pa opreza za njimi prek lukenj v stenah.
Nazadnje vse skupaj izpade kot nizanje enega karikiranega klišeja o Hitchcocku za drugim, vsaka epizoda je odpravljena zelo površno in mimogrede, gledalec pravzaprav ne izve nič o kompleksnosti Hitchcocka, razen da Gervasi povsem nepotrebno v zgodbo vključi še prikazovanje Eda Geina, zelo malo pozornosti pa posveti njegovemu zloglasnemu trpinčenju igralk in še manj temu, zakaj je bil eden največjih režiserjev vseh časov. Dobimo le niz anekdot in nekaj krilatic iz ust tokrat precej zgrešenega Hopkinsa, ki ga čez cel film nosi njegova hitchcockovska pingvinska preobleka in obrazna proteza, namesto da bi bilo obratno.
Posežite raje po izvirniku
Alfred Hitchcock je snemal izjemne filme. Filme, ki niso potrebovali niti barve, da so se vpisali v zgodovino kot vrhunske srhljivke. Psiho je s prizorom umora pod prho gledalkam nagnal tak strah v kosti, da so se nekatere po ogledu filma celo odpovedale prhanju. Filme je snemal po načelu, da mora biti vse zelo čisto, očiščeno navlake in precizno.
Hitchcock pozabi na vsa ta načela, tudi barve mu ne pomagajo. Tak film lahko posname samo zelo samozavesten režiser, ki je bodisi tako pogumen in prepričan o svojem filmu bodisi tako nadut, da meni, da gledalec ob gledanju filma tega ne bo primerjal z izvirniki - skratka s Hitchcockovimi remekdeli - in se gledalcu ne bo zdelo, da gleda samo slabo kopijo. Hitchcock je zelo slaba kopija Alfreda Hitchcocka in film, ob katerem si močno zaželimo poseči po klasikah.
Je pa treba priznati, da so se s Hitchcockom spotaknili že tudi precej večji od Gervasija (zanj je to njegov celovečerni prvenec) - Gus Van Sant je tako denimo izgubil kar precej na ugledu, ko je leta 1998 posnel predelavo Psiha, istega leta pa je Andrew Davis posnel predelavo Pokliči M za umor/Popolni umor, v katerem so vloge Raya Millanda, Grace Kelly in Roberta Cummingsa prevzeli Michael Douglas, Gwyneth Paltrow in Viggo Mortensen. Še ena brca v temo.
V "letu Hitchcocka" pa smo letos dobili še TV-film The Girl, ki govori o snemanju Ptičev in Hitchcockovi (Toby Jones) obsesiji z glavno igralko Tippi Hedren (Sienna Miller), in TV-serijo Bates Motel, ki je nekakšna predzgodba Psiha. Igrata Vera Farmiga in Freddie Highmore. Kot je zapisala pred časom Irena Štaudohar v Sobotni prilogi - filmi o Hitchcocku bi bili najboljši, če bi jih posnel kar mojster sam.
Ocena: 2-3; piše: Kaja Sajovic
Hitchcock (Hitchcock) |
ZDA, 2012 Premiera: svetovna - 1. 11. 2012, slovenska - 28. 2. 2013 |
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje