Igralec št. 1 zavestno utrjuje stereotipno predstavo o Stevenu Spielbergu kot o večnem otroku in sanjaču, ki popolnoma brez cinizma verjame v magijo in spremenljivost filmske umetnosti; po celem nizu resnih, "dostojanstvenih" zgodovinskih dram režiser zdaj nadaljuje rdečo nit filmov, ki so v osemdesetih in devetdesetih iz njega naredili ikono, ter svoje stalne tematike neizmerne dragocenosti otroške nedolžnosti (Kapitan Kljuka, A.I. Umetna inteligenca, VDV ...)

Scenarij Igralca št. 1, ki se sicer ne ukvarja s pretirano globokimi filozofskimi uvidi, je precej svobodna priredba istoimenskega kultnega znanstvenofantastičnega romana Ernesta Clina; dogajanje je postavljeno v bližnjo prihodnost (leto 2045), v kateri je človeštvo kolektivno zasvojeno z bežanjem iz svoje prenaseljene, peklenske resničnosti. (Distopija je naš tukaj in zdaj, predpostavlja Spielberg, pekel pa so avtorske pravice drugih.) Izropani in porušeni ostanki civilizacije se ljudem očitno ne zdijo več vredni truda, zato ves svoj čas preživljajo v "Oazi", virtualni alternativni resničnosti, v kateri lahko so in počnejo, kar koli jim pade na pamet. Za ogromno večino populacije to pomeni uprizarjanje antologijskih trenutkov popkulture 20. stoletja. Drugače povedano: v Oazi lahko v predelanem deloreanu Martyja McFlya ali na motorju iz Akire bežiš pred dvojno nevarnostjo King Konga in tiranozavra iz Jurskega parka ... Ta eklektični kaos je izsanjal tehnološki guru James Halliday (Mark Rylance); svoje filmske in računalniške obsesije je pregnetel v nov, vseobsegajoč fantazijski svet, v katerem zdaj prebivajo milijoni ljudi.

Halliday je že davno mrtev, a še pred smrtjo je nekam v svoj fantazijski svet skril t. i. "velikonočno jajce", nekakšno zlato vstopnico Willyja Wonke: najditelj bo edini dedič milijardnega podjetja, na katerem sloni Oaza. To je seveda dovolj velika spodbuda, da se misije lotijo vsi, od zagrizenih ljubiteljev iger, kakršen je Wade Watts (Tye Sheridan), do zlovešče korporacije IOI z direktorjem Nolanom Sorrentom (Ben Mendelsohn) na čelu. Sorrento hoče Oazo spremeniti v oglaševalski paradiž, ne tako zelo drugačen od futurističnih veleplakatov iz Spielbergovega Posebnega poročila.

Rdeča nit zgodbe je Parzifalov (tako Wade krsti svojega virtualnega avatarja) lov na Hallidayeve namige, med katerim se mora ogibati IOI-jevim plačanim silakom; pomaga mu pisana druščina igralcev, med katerimi so orjaški ork Aech (Lena Waithe), stereotipno animejevska vilinka Art3mis (Olivia Cooke) ter samuraja Sho (Philip Zhao) in Daito (Win Morisaki). Svetova oprijemljive in virtualne realnosti sta sprva strogo ločena: prvi je videti kot distopična mora, vredna Iztrebljevalca, drugi pa je hiperrealistična, risankasto karikirana histerija, podobna tisti, ki jo je Luc Besson pričaral v Valerianu in mestu tisočerih planetov.

Iskanje bolj ali manj očitnih referenc na popkulturo bo radost za vse nostalgike za osemdesetimi, ki so bili lani zasvojeni z drugo sezono serije Stranger Things. Med drznejšimi scenarističnimi podvigi je poglavje, v katerem naši junaki zatavajo na podrobno poustvarjeno kuliso enega najslavnejših filmov Stanleyja Kubricka.

Igralsko je srce in duša zgodbe Mark Rylance kot Halliday, tragikomičen lik megalomanskega sanjača in prestrašenega introvertiranca, ki nikoli ni znal delovati v resničnem svetu. Način, kako je za bogastvo opetnajstil soustanovitelja svojega podjetja, Ogdena Morrowa (Simon Pegg), bo v hipu prepoznaven vsem, ki smo v zadnjih letih pretrpeli več kot eno filmsko biografijo Steva Jobsa. Drugi liki so medsebojno zamenljivi in površinski, še posebej glavni antagonist - pa čeprav ne po krivdi Bena Mendelsohna, ki očitno konkurira Christophu Waltzu za lento dežurnega filmskega zlobca. Še posebej globoko resigniran vzdih si zasluži ljubezensko razmerje med glavnima osebama. Naš junak bolj ali manj v hipu sklene, da je zaljubljen, ker Artemis zabavajo iste popkulturne reference kot njega; lastne cilje in ambicije junakinja nekje na sredi zgodbe izgubi. Še več, Wade je očitno edini, ki vidi dekletovo "pravo" lepoto onkraj animiranega avatarja (t. j. povsem klasično lepoto, ki jo "kazi" le skoraj neopazno rojstno znamenje.)

Film hoče biti tudi satira (ali pa vsaj komentar) virtualnih življenj, ki si jih klešemo na družbenih omrežjih, kjer skrbno negujemo boljše, lepše, uspešnejše avatarje samih sebe. Edini potencialno izviren obrat takega moralizirinja je možni sklep, da lahko posamezniku v resničnem svetu moč in samozavest vliva dognanost njegovega spletnega alter ega. Ampak če hoče priznanje "geekovske" kulture, ki jo Igralec št. 1 malikuje, bi moral režiser s svojim uvidom poseči malo globlje. "Iskren ljubitelj vedno prepozna hejterja," slišimo v ključnem soočenju zgodbe. In Spielbergu ne uspe prepričati, da zares spada v tisto prvo skupino.

Ocena: 3; piše Ana Jurc