In v kateri bodo pravice in dostojanstvo posameznika vedno pred interesi politike in kapitala. Evropa je kmalu odločno krenila na pot združevanja, nekoč smrtne sovražnice, Združene države in Rusija, pa so povsem spremenile retoriko in načela svojega delovanja. Spomnimo se na primer samo na Jelcina, ki je rušil vse stereotipe o vodilnem ruskem politiku.

A nato se je v avgustu leta 2000 zgodil Kursk – nesreča ruske jedrske podmornice. Med vajami ruske mornarice je niz težko predvidljivih okoliščin pripeljal do dveh eksplozij, ki sta ubili večino posadke, nekaj preživelih pa v poškodovani podmornici poslali na dno, na globino okrog 100 metrov. Začelo se je reševanje, ki so ga spremljali po vsem svetu.

Do takrat je bil Kursk znan le kot ruski kraj, kjer je potekala največja tankovska bitka med drugo svetovno vojno. Po tej nesreči pa je večina sveta dodobra spoznala Kursk, rusko podmornico razreda Antey, in njegovo posadko. Sploh prvič se je namreč javno govorilo o nesreči znotraj ruske vojske. In prvič se je javno razkrilo toliko informacij. Tako je bilo najprej videti, da bomo tudi tu zagledali spremenjeni obraz Rusije – drugačno, bolj človeško Rusijo.

A zgodilo se je nasprotno. Novi predsednik Rusije, ki je položaj zasedel le kak mesec ali dva pred tem, je namreč sklenil, da so ruske vojaške skrivnosti pomembnejše od življenj posameznikov, ruskih vojakov, ki so bili ujeti v podmornici. In ta predsednik je bil Vladimir Putin.

V grobem je to izhodišče, ki so ga imeli na voljo ustvarjalci filma, evropske visokoproračunske koprodukcije z naslovom Kursk, prekletstvo globine. Vsekakor zanimivo izhodišče, ob katerem je vznemirjenje stopnjeval še podatek, da se bo režije lotil Thomas Vinterberg. Tisti danski režiser, ki se ga morda kdo še spomni kot cineasta, ki je ob Larsu von Trierju spočel eno najvznemirljivejših filmskih gibanj sodobnega avtorskega filma – Dogme 95.

Begalo je sicer dejstvo, da je bil projekt videti kot tiste vrste produkcija, proti kateri sta se Vinterberg in Trier nekoč tako goreče borila. A hkrati mu je to dodajalo tudi nekaj vznemirljive negotovosti, saj smo se številni spraševali, kako se bo Vinterberg projekta lotil.

No, žal je treba reči, da je Kursk, prekletstvo globine precej konvencionalen visokoproračunski projekt, ki premore le malo avtorskega, ob tem pa se umaže celo s pretiranim odmerkom politične korektnosti. Lik predsednika Putina in njegova vloga pri reševanju sta preprosto izpuščena. Postreže pa nam z razmeroma brezosebno, zglajeno, čeprav mestoma domiselno stilizirano in predvsem vse preveč zavestno brezbarvno, ne konfliktno in ne provokativno zgodbo, ki želi biti všečna in sprejemljiva za vse. Tako nas je prijetno presenetil le neintuitivni pristop h kadriranju alternacije med podvodnimi in nadvodnimi prizori, ki daje slutiti, da je Vinterberg vendarle ohranil nekaj svojega iskrivega duha iz obdobja Dogme.