Ruben Östlund je eden najpreciznejših mojstrov satire v evropskem filmu, pa naj na muho vzame varljivo pročelje skandinavskega liberalizma (Igra, 2011) ali trhle temelje tradicionalne družine (Višja sila, 2014). Čeprav filmska kritika njegovo preizpraševanje vesti družbe pogosto primerja z opusom Michaela Hanekeja, ima Östlund vgrajen tudi občutek za bizarne situacije, ki se praviloma razpletejo na kar najbolj nepričakovan, nadrealističen način. Ob tem zgodb ne obteži z moraliziranjem in didaktičnostjo: ponudi le iztočnico za premislek, nežen dregljaj, ob katerem gledalec lahko - ali pa ne - razmišlja o tem, ali bi se sam v podobni situaciji vedel kaj bolje ...

Tako v Višji sili kot zdaj v Kvadratu Östlund pokaže tudi izrazito zavedanje privilegiranega družbenega položaja lastne "kaste" - da ji je lahko zrcalo nastavil v morda najpetičnejšem zbirališču tovrstne smetane, na festivalu v Cannesu, je že samo po sebi fantastična ironija. Da je za vse skupaj pobral zlato palmo, je neprecenljivo.

Čeprav je Kvadrat karikiran, skoraj parodičen portret sveta, ki ga jemlje na muho, z resnico postreže na veliko lucidnejši način od številnih izvajanj filmskega naturalizma. Protagonist zgodbe je uglajeni, brezhibno oblečeni Christian (Claes Bang), kustos stockholmskega muzeja moderne umetnosti; v skladu z naslovom filma ima tudi on na prvi pogled skrajno popredalčkano, zgledno uokvirjeno eksistenco (električen avtomobil, minimalistično stanovanje, ravno prav vpadljiva očala iz roževine ...). Trenutno se Christian ubada s pripravami na novo instalacijo v muzeju: v kvadrat zamejeni prostor se oglašuje kot "prostor zaupanja in skrbi", spodbudil pa naj bi razmislek o odgovornosti posameznika do skupnosti. Kot kurator mora sodelovati z mladima, ambicioznima piarovcema, ki hočeta sprožiti šokantno "viralno kampanjo" in tako za pozornost javnosti tekmovati z "naravnimi katastrofami, terorizmom in izpadi desničarskih politikov".

Spotoma je Christian še žrtev žeparja, ki mu lahko denarnico in telefon sredi belega dne izmakne prav zato, ker žrtev pokaže empatijo, vrlino, ki naj bi jo Kvadrat promoviral. Ironija tega, da je bil poražen na lastnem področju (performansa), muzealca očitno ne presune dovolj, da bi ukradeni telefon preprosto odpisal: GPS-ju napravice sledi do stolpnice v "sumljivem" delu mesta; vsem stanovalcem v nabiralnike potisne grozilno pismo z navodili za vrnitev ukradene robe. Najbrž si lahko mislite, da ta genialni načrt ne obrodi želenih rezultatov.

Med čakanjem na razplet nastale zmešnjave smo priča nizu sekundarnih, a kljub temu detajliranih obzgodb in skečev: Christianov odnos s hčerkama, razmerje za eno noč, v katerega se zaplete z gostujočo ameriško novinarko (Elisabeth Moss), gostovanje komično pretencioznega umetnika (Dominic West), ki ga med nastopom nenehno prekinjajo obscenosti reveža s Tourettovim sindromom ...

Razkroj ene same rdeče niti pripovedi pomaga do izraza metaforičnemu ključu: celoten Kvadrat se da "brati" skozi optiko živalskega kraljestva; primerjava muzeja in njegovih zaposlenih z džunglo in vsem njenim življem se ponuja sama od sebe. Čisto dobesedno se to pokaže v impozantnem osrednjem prizoru filma, ki se bo marsikomu zasidral globoko v zavest. Performans s "človeško gorilo" (Terry Notary) uide popolnoma iz rok in se konča z nadvlado močnejšega nad šibkejšim; takšno hierarhijo Kvadrat podčrta na vseh področjih, od poslovnega do družinskega življenja in intimnih odnosov. Tako kot "opičnjak" z agresivnimi vriski terorizira celotno dvorano uglajenih gostov v večernih toaletah, tako tudi v vsakodnevnih situacijah potekajo majhne teritoritorialne vojne za položaj alfasamca, neizpodbitne avtoritete. Vse skupaj se seveda dogaja pred kuliso umetniškega snobizma in slabo zamaskirane vulgarnosti. Prizor hkrati deluje kot boratovska provokacija in kritika čredne mentalitete.

Pisati o umetnini, ki tematizira umetnost: obstaja nevarnost, da početje zaide v sfero nerešljive metapretencioznosti. Zato naj zadostuje ugotovitev, da je iz opisane, srh vzbujajoče sekvence jasno samo, da ima na koncu vse niti v rokah Umetnik. Dokler je ta umetnik Ruben Östlund, se ni treba bati, da bi bil cesar gol.

Ocena: -5; piše Ana Jurc