V kinu ob ogledu filma, tako kot ob soočenju s katero koli drugo obliko umetniškega izraza, ne pričakujem faktične resnice, temveč neko drugo resnico, pa naj je to resnica duha ali duše. Seveda pa je nato čisto vse odvisno od vsakega posamezna filma, ali bom njegovi resnici verjel ali ne, ali me bo prepričal, navdušil, ganil, morda celo pripravil do dejanja. Zato se ob omembi "zgodovinsko točnih dejstev", zgodb, ki jih narekuje "resničnost" oziroma "življenje samo", vedno malce zdrznem. V kinu nočem "preproste resnice", pač pa si želim veličastne, zanosne resničnosti prave fikcije.

Tovrstni pomisleki so se porodili ob hollywoodskem zadnjem trendu snemanja filmov, ki so bolj resnični od resničnosti same. Ne toliko Dunkirka, ki je bil vendarle povsem odkrito "pristranski" in ni igral na karto "zgodovinsko eksaktnih" dejstev, kot pa Scottovega Ves denar sveta. No, a vedeti bi moral, da Britanci le niso povsem podrejeni Američanom, vsaj kar zadeva film. In tako tudi Najtemnejša ura, prikaz tistega zgodovinskega trenutka, ko so se Britanci v parlamentu odločili zavrniti takratnega ministrskega predsednika Chamberlaina, ki je bil pripravljen paktirati z Nemci in so nato izvolili novega, Winstona Churchilla, ni taka, "resnična zgodba", pač pa brezsramno učinkovita politična srhljivka.

Resda nas film v svojo pripoved uvede z nelagodje prebujajočimi dokumentarnimi posnetki pripravljajoče se nacistične vojske in celo Hitlerja, ki s svojimi generali premleva, katero evropsko državo bi naslednjo zasedel, a že takoj nato, ko vstopi v parlament in se začne "prava" zgodba, se stvari postavijo na mesto: gledalcu je s ptičjim snemalnim kotom dodeljena "božja" perspektiva, s katero v film nedvoumno vstopi fikcija, in ne resnica.

Najtemnejša ura svojo zgodbo namreč fascinantno gradi kot zaroto proti Churchillu, ki se mora torej spopasti ne le s strašnim zunanjim sovražnikom, ki si želi pokoriti celotno Evropo, pač pa tudi s svojimi britanskimi nasprotniki, v osebi njegovega predhodnika Chamberlaina in njegovega ožjega štaba. Tako se pred nami odvija napeta politična srhljivka, ki so jo ustvarjalci do potankosti oblikovali v skladu s časom, v katerem je nastala – vse, od tiste tople, mehke in značilno rjavo-sive fotografije pa do kostumov in scene, je naravnost blesteče – in v kateri britansko značilno briljirajo predvsem igralci.

O tem, kar je iz svoje vloge uspelo narediti Garyju Oldmanu, filmskemu Churchillu, se bo verjetno govorilo še dolgo (in ne samo do oskarjev), a tudi drugi igralci, od Kristin Scott Thomas do Bena Mendelsohna, so preprosto izjemni. In tako na koncu filma v sebi resnično začutimo tisto gorečnost in kljubovanje, ki ju je Churchill s svojo brezkompromisno politiko prebudil v svojih rojakih.