Nika je posebno dekle. Bolj kot učbeniki ji dišijo bencin in zažgane gume z dirkalne steze. Kot prava upornica se v šolo vozi z rdečim skuterjem. V filmu ni prizora, v katerem ne bi tako ali drugače nastopil kak dvo- ali štirikolesnik. Tudi z avro nevarnosti ožarjeni mojster tetoviranja Aleks jo zapelje v duetu s svojim starim črnim motorjem. Ne preseneča, da imajo prevozna sredstva v filmu pomembno, če ne celo osrednje vloge, saj za odraščajoče avtomobil ali motor pomenita pobeg od sveta odraslih, korak k odraslosti in samostojnosti.

Glavna raketa, ki se podi po primorskem asfaltu, je gokart. Bolj se bliža konec šolskega leta, teže Nika kroti svojo dirkalno strast. Toda mama (z vesno za najboljšo stransko vlogo nagrajena Marjuta Slamič) ji ne pusti dirkati, ker se boji zanjo. Vendar Nika ni film o tem, da je za uresničitev svojih sanj treba vse preostalo odriniti vstran. Nasprotno: šolo predstavi z gledišča običajnega najstnika – kot nujno zlo, s katerim se opravi s čim manjšim trudom.

V skladu z žanrom lahkotne mladinske romantične drame so liki v filmu precej klišejski – zaskrbljena mati, njen novi partner, ki ni tak frajer kot Nikin pokojni oče, uporniški fant (igra ga Benjamin Krnetić) z motorjem, dolgimi lasmi in veliko časa za brezciljno križarjenje po ulicah in simpatični sošolec, ki nikoli ne bo "material za fanta". Tu je še krajevni nedotakljivi mafijec. A žanrski matrici svežino in pridih subverzivnosti dodaja glavni lik dekleta, ki se ukvarja z avtomobilizmom.

Mlada debitantka Ylenia Mahnič je v vlogi upornice brez razloga prepričljivejša od bolj uveljavljenega Benjamina Krnetića. Njena Nika pokaže, da so dekleta v vlogah, ki jih družba tradicionalno pripisuje fantom, lahko uspešna. Zato drži še bolj zaostrena različica enega izmed gesel filma, da so dekleta boljša od fantov: kajti dekleta morajo biti boljša od fantov, da bi bila v moškem svetu sploh sprejete kot enakopravne.

Urban Tarman, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).